ROP STOLETJA

Roparje sta izdala kečap in monopoli

Objavljeno 04. avgust 2013 15.36 | Posodobljeno 04. avgust 2013 15.36 | Piše: Vane D. Fortič

Ta teden bo minilo pol stoletja, odkar je skupina Britancev oropala poštni vlak na relaciji Glasgow–London in izpeljala enega največjih ropov v zgodovini.

Osmega avgusta bo minilo 50 let od ropa stoletja, enega največjih v zgodovini. Veliki rop poštnega vlaka je desetletja polnil stolpce britanskih časnikov, posneli so filme, napisali knjige, prepevali popevke, tiskali majice in prodajali spominke. Druščina roparjev, ki izvirajo iz tolp južnega Londona, je dobila status narodnih junakov. Največjo slavo še danes žanje Ronnie Biggs, ki bo na obletnico ropa praznoval 84 let.

Rop Barclayja kot vaja

Štab velikega ropa so sestavljali Bruce Reynolds (vodja tolpe), Gordon Goody (glavni organizator), Buster Edwards (organizator), Charles Wilson (blagajnik), Roy James (voznik) in Roger Codry (strokovnjak za elektroniko). Slednji je imel izkušnje kot poštni ropar, vaja za velik podvig pa je bil rop podružnice banke Barclay na londonskem letališču, ki so ga izvedli leta 1962. Odvetnik Brian Field, član skupine, ki je že prej v pravdah uspešno zastopal Edwardsa in Goodyja, je za tolpo dva meseca pred ropom kupil kmetijo Leatherslade. Celotna druščina naj bi štela okoli 20 sodelavcev (številke se razlikujejo) – treh niso nikoli ujeli, enega pa naj bi po krivem obsodili.

Priprave na rop so trajale nekaj mesecev. Običajno je poštni vlak na relaciji Glasgow–London prevažal le okoli 300.000 funtov, ker pa so se na Škotskem bližali prazniki, je vseboval 2,6 milijona funtov (kar bi bilo v današnjih finančnih razmerah več kot 50 milijonov evrov). Drugi vagon za lokomotivo je bil namenjen prevozu denarja in vrednostnih pošiljk.

Izkupil jo je le vlakovodja

Da je vlakovodja ustavil vlak, so ga roparji prelisičili z lažno rdečo lučjo na semaforju. Takoj zatem so vlak napadli in ga zasedli. Ker na njem ni bilo varnostnega osebja, so napad izvedli brez uporabe sile ali strelnega orožja. Edini, ki jo je izkupil, je bil vlakovodja, ki se je najprej upiral temu, da bi vlak premaknil 800 metrov naprej na most, ki so ga roparji izbrali za izkrcanje plena.

Osebje v vagonu z denarjem so brez težav onesposobili in na tovornjak naložili 128 poštnih vreč. Ker je bilo za operacijo predvidenih 30 minut, je v vagonu ostalo še sedem vreč denarja. S tovornjakom in dvema land roverjema z enakima registrskima tablicama (za zavajanje morebitnih očividcev) so se odpeljali na kmetijo Leatherslade. Tam so plen – dobre volje, seveda – razdelili na deleže po 150.000 funtov in nekaj manjših vsot za plačila pomagačem. Na osnovi prisluškovanj policijskim pogovorom so ugotovili, da jih iščejo, zato so dva dni prej zapustili roparski brlog in se preselili v hišo Briana Fielda. Ta je angažiral pomočnika Marka, naj kmetijo požge do tal in tako zabriše vse sledi. Ker pa je Mark delo opravil površno, so v prepiru skoraj ubili Fielda.

Čeprav so roparji izbrisali večino prstnih odtisov na kmetiji, jih je nekaj le ostalo na steklenici kečapa in igri monopoli, ki so jo igrali, kakopak, za pravi denar. Pol leta po ropu je policija ujela že polovico članov tolpe in nekaj pomagačev. Reynolds, možgani ropa, je z družino pobegnil v Mehiko, se selil v Kanado, Francijo in nazaj v Anglijo, kjer so ga leta 1968 ujeli. Za zapahi je preživel 10 let. O ropu je pisal članke in spomine, sodeloval je pri ustvarjanju knjig in filmov. Umrl je februarja letos. Manj kot leto po ropu je sodišče 11 roparjev obsodilo na izjemno dolge kazni – 30 let zapora.

Biggsa ugrabijo

Ronnie Biggs je iz zapora pobegnil julija 1965, nekaj časa je živel v Avstraliji, nato pa se je pred zasledovalci skril v Rio de Janeiro. Tam je lahko vsem na očeh živel povsem nemoteno, saj med državama še ni bilo sporazuma o ekstradikciji, pozneje, ko so ga sprejeli, pa ga niso mogli izročiti, ker mu je barska plesalka rodila sina. V Riu je sprejemal obiskovalce in jim za denar pripovedoval o dogodivščinah, povezanih s poštnim ropom. Obiskal ga je celo slavni nogometaš Stanley Matthews. Med burnim brazilskim življenjem ga je 1981 celo ugrabila skupina bivših angleških vojakov in ga prepeljala na Barbados. V zameno za njegovo izročitev so poskušali od britanske vlade izsiliti nekaj denarja, a ker niti Barbados zapornikov ni izročal Veliki Britaniji, so Biggsa kmalu vrnili v Brazilijo. Leta 1999 so Reynolds, njegov sin Nick in Biggs v Riu skupaj praznovali Biggsovih 70 let in 36-letnico ropa.

Predal se je leta 2001. Bil je zelo slabega zdravja, vendar je dejal: »Da bom kot pravi Anglež v pubu Margaret lahko spil kozarček bitra.« V domovino ga je na stroške časnika The Sun pripeljalo zasebno letalo. Leta 2009 so ga zaradi opešanega zdravja izpustili iz zapora. Čeprav je pri ropu odigral le stransko vlogo, je zaradi 36 let trajajočega uživaškega in nastopaškega življenja na prostosti ter medijske odmevnosti postal legenda. 

Navdih tudi za Agato Christie

O velikem poštnem ropu so pisali knjige inšpektorji, ki so sodelovali pri njegovem razkrivanju, poštni roparji in drugi avtorji. Navdihnil je avtorje ameriškega filma Robbery (režija Peter Yates), francoskega The Brain (igral David Niven), posneli so več TV-dokumentarnih filmov, dva je letos pripravila BBC, v filmski komediji o življenju Busterja Edwardsa z naslovom Buster je nastopil pevec Phill Collins. Rop je navdihnil Agatho Christie, posneli so popevke, ustvarili videoigre, elemente ropa pa so uporabili tudi v gledaliških predstavah. 

 

Deli s prijatelji