Za večino ljudi je Mongolija na koncu sveta. Nič čudnega, v deželo sredi step, gorovij in puščav Srednje Azije res ne zaide kdor koli. To je dežela osvajalcev, Hunov, Turkov in Mongolov, ki so nekdaj zapustili to orjaško deželo in osvojili tako rekoč ves znani svet.
Marco Polo je v 13. stoletju potreboval dve leti, da je prepotoval vso Azijo in prispel v Mongolijo. Dandanes se potuje z letalom bistveno hitreje, država je odprta svetu in glavno mesto Ulan Bator je na dosegu roke. Obstajata dve Mongoliji: tista v glavnem mestu s polovico prebivalstva od treh milijonov in širne stepe brez konca in kraja, kjer le tu in tam naletimo na šotorsko naselje, vasico ali mestece.
Ulan Bator je drugačna Mongolija. V milijonsko mesto, ki kar vrvi od življenja, se vsako leto priseli na tisoče novih prebivalcev v iskanju dela in uresničitve (zahodnjaških) sanj.
Vendar ni bilo vedno tako. Še pred nekaj stoletji je bila ob reki Tuul prav tako le stepa. Dnevi mongolskega imperija, ki je v 13. in 14. stoletju segal od Japonskega do Jadranskega morja, so že davno minili. Nekdaj ponosne, samozavestne in samostojne nomade so si podjarmili Kitajci in od nekdanje veličine ni bilo več sledi.
V hudih časih je usodo naroda vzel v roke prav poseben mož po imenu Zanazabar. Kot sin mongolskega plemiča je v 17. stoletju obiskal Tibet, se v samostanih navdušil nad budizmom in ga pripeljal v Mongolijo. Budizem je tako postal vezivo, ki od takrat združuje Mongolce. Zanazabar je oseba, ki jo s ponosom imenujejo mongolski Leonardo da Vinci. Vsestransko nadarjeni voditelj je oblikoval prvi šotorski samostan, ki je imel templje za začetek kar v značilnih šotorih oziroma gerih. Največji se je ustalil ob bregovih reke Tuul, šotore so zamenjale zidane zgradbe in novo mesto je bilo rojeno.
Še okoli leta 1900 je imelo mesto Urga le kakšnih 10.000 prebivalcev, potem pa se je v dvajsetih letih zgodila silovita družbena sprememba. Damdin Suha Bator je bil revolucionar, ki je pod sovjetskim vplivom v državo pripeljal socializem in hkrati poskrbel, da je Mongolija po stoletjih kitajske vladavine spet postala samostojna država.
Mesto Urga je leta 1924 dobilo novo, komunistično ime, in sicer Ulan Bator, v prevodu Rdeči heroj. Socialistični bloki ob širokih avenijah so rasli kot gobe po dežju, socializem je v državo prinesel tudi plansko gospodarjenje, uravnilovko, blaginjo in darežljive sovjetske subvencije, ki jih revni nomadi niso bili vajeni.
Kot da bi odrezal, je bilo socialistične ureditve konec v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Socialistična ideologija je hipoma izginila in Mongolci so znova odkrili budizem ter obnovili samostane, prej desetletja prepuščene propadu. Spet so odkrili tudi Džingiskana, ki je znova postal nacionalni simbol in združil državo in narod. Mongolci so odkrili tudi pozitivne in negativne strani turbokapitalizma.
Hitri vzpon je bil posledica izkoriščanja surovin za hitro rastoče kitajsko gospodarstvo, toda zadnjih nekaj let se to ohlaja, posledice pa občutijo tudi nižji sloji v Mongoliji. Vsepovsod po glavnem mestu veliko ljudi še živi v gerih.
Središče mesta je Džingiskanov trg, obdan z najpomembnejšimi zgradbami: palačo parlamenta, predsedniško palačo, muzeji in opero.
Ob političnem središču je še poslovni del mesta, niza nebotičnikov se ne bi sramovala nobena zahodna metropola. Evropsko oblečeni prebivalci se mešajo s tradicionalno oblečenimi. Koncerti tradicionalnega grlenega petja so redno na sporedu, vredno se je sprehoditi tudi po muzejih. Zgodovinski nam pričara življenje Mongolov v tisočletjih, meni pa je bil daleč najbolj všeč Muzej dinozavrov Mongolije.
Mongolija je namreč poleg ZDA država, v kateri so odkrili največ fosilov teh prazgodovinskih plazilcev. V muzej sem se odpravil v pričakovanju, da bom videl kakšno kost – a mi je videno vzelo sapo. Predstavljeni so celotni orjaški skeleti pa gnezda in praptiči. Za nameček še fosila dveh v smrtnem boju prepletenih dinozavrov, za katera predvidevajo, da ju je nenadna smrt pod zemeljskim plazom doletela prav v trenutku, ko je roparica napadla rastlinojedo žival.