Razumejo te le še moški, ki so služili v jugovojski

Seveda sem sledil temu uradnemu ukazu in bil prvič na tleh samostojne Republike Kosovo presenečen nad velikopoteznostjo nove države: za »Evropejce« je najcenejše možno avtomobilsko zavarovanje 30 evrov in velja »za pet minut ali za največ petnajst dni,« kot je bilo pojasnjeno. Za državljane sosednjih držav Srbije in Črne gore je najnižja zavarovalna taksa 17 evrov.

Utrip te mlade države sem hotel potipati na njenem zahodu. Iz črnogorskega mesteca Rožaj sem se odpravil čez visoke hribe v Pejë, v Peć, kamor pripelje zgledno asfaltirana cesta čez vsaj dva prelaza; tisti na črnogorskem mejnem prehodu je visok čez 1300 metrov, tisti na kosovskem menda še pol kilometra višji, do obeh pa se zvije nič koliko serpentin. Pod kosovskim je spet kilometre kačjih rid in ob njih policijske patrulje, ki pomagajo polniti proračun mlade države. Ko se strmine položijo in se cesta zravna, se ob njej pojavijo poleg prometnih znakov o omejitvah hitrosti še drugi, tudi table z imeni krajev. Vse so sicer dvojezične, v albanskem in srbskem jeziku, le da so imena slednjih večinoma črno posprejana in nečitljiva.

Mesto Pejë, Peć, nekoč mestece, znano edinole po velikem pravoslavnem samostanu Pećki patriarhiji, je zdaj živahno mesto s kaotičnim prometom vsakršnih vozil, med katerimi pa ni prastarih avtov iz nekdanje Juge. Tudi ni prav veliko domačinov, ki bi znali govoriti srbsko; mladim se v šolah ni treba več učiti srbščine, znajo jo edinole moški, ki so služili jugovojsko, in redki, ki so se je naučili iz nuje.

Do samostana s seznama svetovne dediščine pod zaščito Unesca ne pripelje niti ena sama oznaka ob cesti. Človek se na robu mesta znajde ob dolgem, visokem zidu, na njegovem primestnem koncu je visok vhod, pred njim zapornica in pred njo policijska stražarnica. Tukaj je treba oddati potni list, v zamenjavo se dobi plastificiran kartonček, mož postave sporoči po telefonu, naj častne sestre pričakujejo obisk, dvigne zapornico in spusti obiskovalca v srednji vek. Med tem opravilom se navduši nad odkritjem, da je obiskovalec iz Slovenije: v srbščini, ki mu je ostala iz vojske, pripoveduje, da je kosovska policija od Kforja šele lani prevzela varovanje tega objekta. Pripadniki Kforja iz Italije in Slovenije so Kosovarje naučili tega, kar zdaj delajo, pri tem pa so bili slovenski vojaki po njegovih besedah najboljši učitelji, tovariši in prijatelji, kar jih je videl ta svet.

Nune, ki skrbijo za samostan, so se navadile na tako varovani način življenja in večinoma živijo svoje življenje v delu in molitvi. Obiskovalcem prijazno razkažejo štiri samostanske cerkve, od tega tri pod eno samo streho, ga napotijo na velik samostanski vrt z vsem, kar je na njem, in v trgovino spominkov, ki so eden od virov njihovih prihodkov.

Le 15 km južno od mesta Pejë je ob cesti v Gjakovë, Đakovico, mestece Deçan, Dečane, na robu katerega stoji drug velik in znamenit pravoslavni samostan pod zaščito Unesca, Visoki Dečani. Tudi tja ne kaže iz mesta noben kažipot, spet je treba poiskati moškega, ki še zna srbsko, ali dekle, ki že zna angleško ali nemško. V okolici tega moškega samostana pa še velja kforjevski režim: kakšnega pol kilometra pred visokim samostanskim obzidjem italijanska predstraža napoti turista do vhoda, tam pa izroči drugi vojak v zamenjavo za potni list dovoljenje za vstop in sporoči samostanskim bratom, da dobijo obisk.

Tudi tam je življenje vsaj na videz enako kot pred leti, ko je bilo Kosovo še del Srbije ali Jugoslavije. V podrobnostih se je kajpada spremenilo, saj mož z dolgimi bradami in lasmi, oblečenih v črne tunike do tal, ni videti nikjer zunaj samostana.

Sicer pa je življenje v Republiki Kosovo za turističnega obiskovalca popolnoma normalno. Uradna valuta je evro, cene so zmerne, vendar ne nizke, prometni znaki za omejitev hitrosti so postavljeni zelo na gosto, omejitve so drugačne kot v »Evropi«, dovoljene hitrosti so nižje kot pri nas, betonski ležeči policaji v večjih krajih so bili z barvami najbrž nazadnje označeni v jugoslovanskih časih. Domačini so prijazni in vedno pripravljeni pomagati tujcu, čeprav pogosto le z razlago z rokami.

Republika Kosovo je turistično zanimiva in v glavnem varna država, le nočno vožnjo odsvetujejo celo domači policisti. Hotelske cene so zmerne, ponudba pa ni prav pestra. Barčkov in pivnic je veliko, pravih restavracij in gostiln, kjer so zelo zmerne cene, pa ne prav dosti. Toda povsod imajo vsaj dobro kosovsko pivo.