»Za pravi obisk Slovenije šteje le vzpon na Triglav, za potrjeni obisk Bosne pa so dovolj že čevapčiči na Baščaršiji,« hudomušno pripomni bosanska planinska duša, za katero se zdi, da ji je grizenje kolen precej bližje od obračanja čevapčičev na žaru. Bosanci kljub 121-letni planinski tradiciji – prijetno presenečenje, da je Planinska zveza Bosne in Hercegovine leto starejša od Planinske zveze Slovenije – ne čutijo neustavljive potrebe vsakega prostega trenutka izkoristiti za pobeg v višave, zato so za marsikoga slovenski »skijaši« res čudna sorta planincev s smučarskimi palicami v rokah. Nepreglednih množic – ali, bog ne daj, čakanja pri srečevanju na izpostavljenih predelih, kar se v prazničnih dneh rado primeri v kraljestvu zlatoroga – se zato res ni treba bati!
Soteskanje, gorsko kolesarjenje, športno plezanje
Tudi min ne, čeprav praviloma gromko odzvanjajo v vsaki slovenski glavi ob omembi kolenogrizenja v Bosni, pravo akrobatiko pa povzročajo v malih sivih celicah črnogledih zapečkarjev, ki ne bi za noben denar šli v bosanske hribe in bi takšne neumnosti tudi najraje izbili iz glave trdno odločenih, da dajo Bosni planinsko priložnost. Kljub kruti zgodovini, ki danes še marsikje boleče opominja na vojno vihro, je treba razumeti, da domačini nimajo prav nobene želje še kadar koli doživeti oglušujoče treskanje in se ukvarjati z odtrganimi udi ali razcefranimi trupli. Zato se paintball Bosancem s svežim spominom na vojno zdi težko doumljiva želja premnogo turistov, a bihaški Klub ekstremnih sportova Limit brž potegne iz rokava mamljivo rešitev za vse adrenalina željne – pa naj bodo to rafting na Uni, soteskanje, gorsko kolesarjenje, športno plezanje, pozimi krpljanje, v vseh letnih časih pa tudi gorništvo. In v družbi domačega vodnika, poznavalca terena, je skrb zaradi min odveč.
Najvišja gora zahodnega dela Bosne, na pobočjih katere se srečata politični entiteti Federacija Bosne in Hercegovine in Republika srbska, je Klekovača, poimenovana po vsenaokrog razkošno razraslem ruševju. A če politiko postavimo na stranski tir, razen dolgega snežnega jezika, ostanka baročne zime, ni ovir za osvajanje Male (1761 m) in Velike Klekovače (1962 m). Sosedi, prva kot oaza miru in druga prepredena z ostanki vojaške infrastrukture, se s kančkom domišljije lahko zazdita planinski popek nekdanje Jugoslavije – z njune krone lahko hkrati občuduješ Troglav (1913 m), najvišji vrh Dinare (no, do Triglava je vendarle predaleč), in Crno goro (1659 m), vršac v bližini Mostarja.
Na sosednji Osječenici (1795 m) se ne moreš nehati čuditi, od kod je vsa ta travnato-gozdna prostranost bruhnila v višino skalno gmoto, ki kot kupček sveže skute čemi na zelenorjavem podrastju, na vrhu pa bi, zglajena kot s kamnoseškim dletom, lahko gostila nogometno igrišče ali pa letališko stezo. A domovanje vojaškega letališča Željava, najmogočnejše letalske vojaške baze JLA na Balkanu, je bilo pod vznožjem bližnje Plješevice (1657 m) in v njenem kamnitem drobovju na meji med Bosno in Hercegovino ter Hrvaško.
Vrhunec pomladi v bosanskih gorah razdraži vonjalne čutnice s pravo rapsodijo vonjav prebujajoče se narave – pa naj bo to pridušeno ostri čemaž na gozdnih planjavah ali smolnato-iglasta esenca ruševja pod sončnim žarom. V osvežujoči senci pred domom bihaškega planinskega društva Runolist na Šabini gredi (1225 m) se najde tudi pravi žar, ki ga že na daleč izdaja vonj po čevapčičih. Žal pa to ni prehranska ponudba bosanskih planinskih postojank, ampak nedeljski piknik domačinov, ki si dobrote privoščijo z razgledom na Bihać. Tam le nekaj ur pozneje ob bosanski kulinariki, postreženi v značilni ležerni maniri, zapredejo tudi slovenski želodčki.
