Pulau Weh, češnja na vrhu Sumatre

Trajekt iz Banda Aceha te po dveh urah umirjenega zibanja dostavi v Sabang, nekakšno prestolnico otoka Pulau Weh, ki leži sedemnajst kilometrov severno od najsevernejšega mesta Sumatre. Vulkanski košček zemlje z obsegom devetdeset kilometrov je pravi otok miru, v osrčju prepreden z džunglo, fumarolami, jezerci in slapovi, obdaja pa ga turkizna oceanska modrina. Pulau Weh je zaslovel po razkošnem podzemnem kraljestvu, zato je tako metaforično kot zemljepisno češnja na vrhu torte marsikaterega obiskovalca Sumatre, ki odkrije ta kotiček.

Robinsonovski bungalovčki

Prav veliko obiskovalcev ni, resnici na ljubo, pa še tisti se porazdelijo med trojico naselij z nastanitvenimi zmogljivostmi. Po priporočilu strastnega potapljača, ki se že sedemnajst let vrača na otok, sva se odločila za Iboih, ki se z nekaj preprostimi bungalovi – ti kot Robinsonove kočice kukajo iz otoškega zelenja – vleče ob tlakovani stezi skozi tropski gozd. Svoj bungalovček nad nemirno morsko gladino najdeva pri Normi, nasmejani domačinki, ki slovi kot mojstrica kuhalnice, zato se vsak večer še kdo oglasi na slastno večerjo. Ta pa seveda ne mine brez potapljaških debat, ki jim amaterski snorklar težko sledi.

Kot kukanje skozi kalejdoskop

Ker tudi slepa kura zrno najde, je sosednji otoček Rubiah več kot idealen za podvodno pustolovščino, saj ga obkroža navdušujoč koralni greben, poznan kot morski vrt. Le nekaj metrov od peščene obale, ko se prebiješ skozi odpadlo listje in kakšen plavajoči odpadek, brž najdeš svojo koralno gredico, ki je lahko vse dopoldne samo tvoja. Sončno rumena, pomarančno oranžna, jagodno rdeča, turkizno modra, snežno bela, spomladansko zelena, žametno vijoličasta … so odtenki z barvne palete, s katere je stvariteljica narava na stotero rib in ribic nanašala osupljive barvne kombinacije in vzorce, ki jih ne prekaša nobeno industrijsko blago.

Plavanje, pravzaprav bolj lebdenje na morski gladini, spominja na kukanje skozi kalejdoskop in ustvarja mavrično čarovnijo, ki v vodah Pulau Weha ležerno drsi mimo tebe. Sončni žarki tik ob ekvatorju razplamtijo barve morskega vrtička, kjer se poleg rib znajdejo še morske zvezde in jegulje, v večjih globinah tudi želve, morski biči in kitovci. Prelit z morsko vodo znova spoznaš relativnost časa, saj ob vsej čarovniji kar pozabiš na bežeče kazalce ure.

Razigrani vaški prijateljčki

Živahno je tudi na kopnem. Na otoku, ki po obliki spominja na podkev, se gnete nepredstavljivo veliko mačk in koz, družbo pa jim dela še pol kokošnjaka. Srečuješ jih tako rekoč na vsakem koraku, ko se lenobno odpravljaš v vas, ob vhodu v katero tabla opozori turiste, da se morajo spoštljivo obleči. Odkrita ramena in kratke hlače odpadejo, da o bikiniju niti ne govorim, saj so ženske pod sončnim odbliskom bližnje mošeje skladno z muslimanskimi načeli zavite do vratu in še čez glavo. A premosorazmerno z oddaljenostjo od središča vasi se veča tudi toleranca do strogih muslimanskih norm, domačinke pokažejo komolce in ramena, pa tudi kopalke niso več toliko sporne. Kljub temu je na belem vaškem pesku toplo priporočljivo poležavati v dostojnem plažnem kombinezonu.

Domači malčki pa svobodno, eni golih ritk, drugi v spodnjicah in tretji v kratkih hlačah, neizmerno uživajo v čofotanju po topli vodi. Najmlajši se škropijo na plitvini, kanček starejši brezskrbno skačejo s skal v vodo, tisti, ki morda že gulijo šolske klopi, pa so pravi mali ribiči. In kar nabirajo se, vaški prijateljčki …