Mesto je bilo naseljeno že v antični dobi, ko se je imenovalo Chach. Značaj Taškenta se je spremenil v 7. stoletju našega štetja, ko so ga zavzeli Arabci. Kljub temu je bilo mesto stoletja pod vplivom perzijskega imperija, občasno pa tudi njegov del. Velika preizkušnja je prišla v 13. stoletju, ko so ga leta 1219 zavzeli Mongoli pod vodstvom legendarnega Džingiskana.
Horezmijski imperij, katerega del je bilo mesto Taškent, so uničili do tal in zaradi sesutja namakalnih sistemov se je oaza spremenila v puščavo. Dve stoletji pozneje pod Timuridi se je mesto zlagoma spet postavilo na noge. Na območju današnjega Uzbekistana so se po propadu dinastije Šajbanidov oblikovali kanati (sistemi za namakanje) za okrožja Buhara, Khiva in Kokanda. Taškent je spadal pod Kokandski kanat, ki pa ga je izžemal z davki, zato so se meščani za zaščito vedno obračali na oddaljeno Buharo. Preden je Buharski kanat zavzel mesto, so v devetnajstem stoletju na to območje vdrli še ruski vojaki. V nekaj desetletjih so zavzeli celotno današnjo osrednjo Azijo in prišli do meja Afganistana. Drzni pustolovec in ruski general Mihail Grigorjevič Černajev je leta 1865 z nekajtisočglavo vojsko prispel pred mesto. Čeprav je bilo branilcev petnajstkrat več, je mesto zavzel in mimogrede ubil še kokandskega amirja Alimkula.
Ruski car je mesto imenoval za glavno mesto ruske Centralne Azije. V miru se je Taškent nato hitro razvijal. Razvoj in mir ne potrebujeta pustolovcev, zato je za guvernerja imenoval generala Konstantina Petroviča von Kaufmana. Z njim so v ta orientalski svet vdrli evropski in ruski vplivi in mesto je temeljito spremenilo svojo podobo. Ker se je vanj priselilo precej Rusov, je v ta muslimanski svet prišlo tudi pravoslavno krščanstvo. To se še danes vidi v prelepi katedrali Aleksandra Nevskega. Leta 1917 je izbruhnila boljševiška revolucija. Sanje o neodvisni državi so hitro propadle in Taškent je postal glavno mesto Uzbeške socialistične republike. V mestu je bilo v naslednjih letih zgrajeno veliko industrijskih obratov, katerih gradnja se je še pospešila med drugo svetovno vojno, ko so med Uzbeki postavili precej tovarn, ki so jih preselili z območij, ki jih je ogrožal nacistični vdor.
Taškent leta 1966 uničil silovit potres
Taškent leži na tektonski prelomnici, zato ga je leta 1966 uničil silovit potres, ki je zahteval na desettisoče žrtev. Prav posebno je sesul srednjeveški del mesta. Nekdanje vsevprek nametane zgradbe, zgrajene iz na soncu sušenih opek in pokrite z valovito pločevino, so zamenjale široke avenije, obdane z drevoredi, številnimi vodometi in parki.
Tista prava preizkušnja pa je za Taškent in Uzbekistan v celoti prišla leta 1991 ob propadu Sovjetske zveze. Uzbekistan je sicer razglasil samostojnost, a hkrati izgubil nekdaj samoumevne trge skoraj 300-milijonske Sovjetske zveze. Veliko tovarn je propadlo, zaradi politične nestabilnosti in nemirov je državo zapustil precejšen del Rusov in Nemcev. Ti so bili tehnična in politična elita države, ki se je morala zato spopasti še z velikim pomanjkanjem usposobljenih kadrov. Kljub temu so se v mesto zgrinjale nove in nove množice podeželanov. Ne zato, ker bi bilo v Taškentu življenje tako dobro, ampak zaradi tega, ker je bil ekonomski položaj na podeželju še bistveno slabši kot v prestolnici. Taškent danes šteje že prek dva milijona prebivalcev, dvajsetkrat več kot pred stoletjem.
Prestolnica Uzbekistana je za Evropejca v vsakem pogledu nekaj novega. Zato si jo res ogleda z veliko radovednosti in dodobra odprtimi očmi. Mesto je še danes sestavljeno iz nekaj povsem ločenih predelov. Na eni strani je tu poslovni center z nebotičniki kot vsepovsod v poslovnem svetu, politično središče mesta se ponaša z značilnimi socialističnimi monumentalnimi zgradbami, nato so tu neskončne vrste visokih stanovanjskih blokov in za poslastico starodavno staro središče. Sprehodimo se torej med starodavnimi mošejami in medresami, vodometi in avenijami, kjer lahko uzremo tudi mnogo prelepih uzbeških deklet. Najbolj pa presenetita neverjetni prijaznost in odprtost meščanov. Že na daleč se nam je videlo, da smo tujci, kar je nekaj, česar v teh krajih ne vidijo vsak dan. Tako so nas z vseh strani vabili na svoje domove, in preden smo se zavedali, so bile naše roke že polne skodelic čaja, melon, lubenic in sladkarij. Obisk Taškenta bi težko bil polnejši, lepši, zanimivejši.
