MOSKVA – Od ruskih znanstvenikov, ki v ekstremih razmerah vrtajo v večni led na najbolj mrzlem območju na svetu, kjer se temperatura zdaj tudi podnevi ne dvigne nad minus 66 stopinj Celzija, že teden dni ni nobenega glasu. Pri tem vzbuja skrb, da se te dni izteka čas, ko bi jih morali s posebnim letalom odpeljati v tople kraje, saj se na sedmem kontinentu začenja polarna zima. Povprečna dnevna temperatura se bo namreč spustila tako nizko, da letala ne bodo več mogla pravilno delovati. Znanstveniki z vsega sveta se zdaj tako iz minute v minuto nestrpno sprašujejo, ali bodo Rusi vendarle vzpostavili stik s civilizacijo. Po mnenju ameriškega raziskovalca Robina Bella ni vzroka za pretirano skrb, saj naj bi se ruski znanstveniki v zadnjih dneh popolnoma posvetili vrtanju, ki bi lahko prineslo neverjetna znanstvena odkritja. Tega se bodo lahko namreč vnovič lotili šele konec leta, ko bo temperatura ponovno narasla.
Pod ledeno ploščo se skriva jezero
Vročica pred morebitnim uspehom sicer dosega vrhunec, saj ruski znanstveniki vrtajo skozi dobre tri kilometre debelo ledeno ploskev, pod katero se skriva jezero, ki je po njihovih ocenah hermetično zaprto že vsaj 15 milijonov let.
Prva razmišljanja o tem, da je na tem območju eno izmed največjih sladkovodnih jezer na svetu, so se med znanstveniki pojavila že konec 19. stoletja. Šele leta 1996 so ruski in britanski znanstveniki z uporabo sonarjev, radarjev in satelitskih slik dokončno potrdili obstoj predzgodovinskega jezera. Raziskave so pokazale, da 3539 metrov pod ledenim oklepom Antarktike leži kar 250 kilometrov dolgo in 50 kilometrov široko jezero, njegova povprečna globina pa znaša 344 metrov. V njem je torej nepregledna množica izredno čiste vode, saj naj bi bila čistejša kot dvakrat destilirana voda.
Večno vprašanje: obstaja življenje zunaj našega planeta?
Znanstveniki upajo, da bodo v njej našli mikroorganizme, kar bi okrepilo njihove domneve o življenju zunaj našega planeta. Razmere v jezeru, kjer zaradi ledu nad njim tlak znaša kar 350 atmosfer oziroma barov, so namreč podobne tistim na lunah Saturna in Jupitra.
Poleg tega je dno jezera prekrito s 70 metrov debelimi sedimenti, iz katerih bi lahko pridobili podatke o podnebnih razmerah in življenju na Antarktiki, preden je ta dobila ledeno kapico. Takrat so bile na njej tropske razmere. Pred 165 milijoni leti se je odtrgala od Afrike, še pred 65 milijoni leti pa je bila povezana z Avstralijo.
Večino vrtanja so opravili že v devetdesetih letih, vendar so ga morali prekiniti zaradi nevarnosti, da bi se pri preboju ledu voda v jezeru onesnažila. Pri vrtanju so namreč uporabljali kemikalije in kerozin, da vrtina ne bi zamrznila, zato so prenehali vrtati dobrih 100 metrov nad ledenim dnom. Šele leta 2010 so razvili ekološko varno metodo prodiranja, ki jo je odobrila mednarodna komisija za raziskave na ledeni celini.
Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo
Kljub uporabi varne metode znanstveniki niso prepričani, kaj se bo zgodilo, ko bo človek prišel v stik z vodo, čistejšo od čiste. Po najslabšem scenariju bi ta po odprtju vrtine zaradi izjemno visokega pritiska začela nenadzorovano teči na površje, je pojasnil ameriški znanstvenik in profesor John Priscu. Po njegovi oceni bi lahko jezero kot gejzir izbruhnilo četrtino celotne vode. Po mnenju nekaterih pa bi se zaradi visokega pritiska lahko zgodila tudi eksplozija.
Če bo Rusom, seveda z domnevo, da so še živi, vendarle brez posledic uspelo prebiti leden pokrov nad jezerom, bodo prihodnje leto v njega poslali podvodnega robota, ki bo na površje prinesel vzorce vode in sedimentov. Seveda pa se morajo najprej sploh javiti. Časa za njihovo evakuacijo je namreč iz minute v minuto manj.
Minus 89,2 stopinje Celzija
Ruska polarna postaja Vostok leži 1300 kilometrov od geografskega južnega pola na nadmorski višini 3488 metrov. To je za človeka najbolj negostoljubno območje na našem planetu. Povprečna temperatura med polarno zimo znaša minus 65 stopinj Celzija. Na postaji so 21. julija 1983 izmerili najnižjo temperaturo na Zemlji, in sicer minus 89,2 stopinje Celzija. Poleg tega za dodatno hlajenje poskrbi veter, ki v ledeni puščavi v povprečju piha z 18 kilometri na uro. Že tako ekstremne razmere še dodatno poslabšujeta skoraj popolno pomanjkanje vlage v zraku in akutno pomanjkanje kisika zaradi visoke nadmorske višine.
