Že kmalu po uspešno opravljenem pionirskem poletu Jurija Gagarina v vesolje 12. aprila 1961 so sovjetski vesoljski strokovnjaki pripravljali naslednji podvig. Nekateri so menili, da bi lahko obsegal samo tri obkroženja Zemlje (Gagarin jo je namreč obkrožil samo enkrat), a na koncu je obveljala želja glavnega konstruktorja in vodilnega pri sovjetskem vesoljskem programu Sergeja Koroljeva, da bi polet lahko trajal kar ves dan. To je bil seveda za Američane nov udarec v izraziti vesoljski tekmi, ki se je aktivno razvijala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Odločili so se, da bo ta novi mejnik opravil kozmonavt German Titov (njegova rezerva je bil kozmonavt Andrijan Nikolajev), ki bi čez en mesec dopolnil 26 let (takrat in še danes velja za najmlajšega v vesolju). Tudi on je bil v prvi generaciji sovjetskih kozmonavtov, ki so jih izbrali izmed vojaških pilotov. Bil je tudi rezerva Jurija Gagarina.
Vostok 2 ali Vzhod 2 je iz vesoljskega središča poletel 6. avgusta 1961 na krovu močne satelitske nosilne rakete Vostok. Sama izstrelitev in velika večina tega zahtevnega poleta sta potekali zelo uspešno. Vesoljska ladja, ki je bila težka kar 4731 kilogramov, se je od Zemlje najbolj oddaljila na 244 kilometrov, najbolj pa se je približala na 183 kilometrov. Namen poleta je bilo proučevanje vpliva stanja breztežnosti na človeško telo. Titov je Zemljo obkrožil kar 17-krat in postal že četrti človek na svetu, ki so poleteli v vesolje (za Američanoma Alanom Shepardom in Gusom Grissomom, ki pa sta opravila samo suborbitalni polet ali skok v vesolje).
Zbolel za
vesoljsko boleznijo
Kot že omenjeno je polet bolj ali manj potekal brez večjih zapletov. Edina resnejša težava je bilo ogrevanje, saj je bil pred izstrelitvijo grelec v vesoljski ladji pomotoma izključen, zaradi česar je v ladji temperatura padla na vsega 10 stopinj Celzija. Nasprotno od Jurija Gagarina v Vostoku 1 je Titov lahko prevzel ročni nadzor nad plovilom. Zaradi vpliva stanja breztežnosti je med uživanjem obroka hrane tudi bruhal. Sovjetski vesoljski strokovnjaki so hitro spoznali, da gre, kot danes rečemo, za sindrom prilagajanja na vesoljske razmere oziroma vesoljsko bolezen. In še danes velja prepričanje, da je bil Titov prvi človek, ki je izkusil to neprijetno zdravstveno težavo.
Ročni nadzor nad Vostokom 2 je 26-letni kozmonavt prevzel že v prvi orbiti, ko je letel nad Afriko, in nato spet v sedmi orbiti. Že proti koncu prve orbite je nad območjem Sovjetske zveze govoril s takratnim sovjetskim premierom in generalnim sekretarjem sovjetske komunistične partije Nikito Hruščovom. Televizijska kamera na krovu je posredovala Titov zadovoljen in nasmejan obraz, kar se je znova zgodilo v peti orbiti nad Sovjetskim ozemljem, ko se je kozmonavt pripravljal na spanje ali počitek (na krovu je bila tudi filmska kamera, z njo je skozi okence vesoljske ladje posnel desetminutni film). Osem ur pozneje se je prebudil, vendar niti spanje ni ublažilo slabega počutja.
Ljubil je hitre avtomobile in ženske
Po dvanajsti orbiti se je spet počutil bolje oziroma skoraj tako dobro kot ob začetku poleta. Tako kot so se pojavile težave ob vrnitvi na Zemljo in se je zgodilo pri Vostoku 1, se je ponovilo Vostoku 2. Servisni modul se ni ločil od kroglaste kapsule vesoljske ladje tako, kot je bil predvideno in načrtovano, ampak sta obe enoti še vedno združeni vstopili v atmosfero. Pri tem sta obe več ton težki sestavini hitro opletali in se sukali. To je trajalo toliko časa, dokler se niso zaradi aerodinamičnih sil prežgale spone in vezi, ki so povezovale sestavini. Ravno tako kot Gagarin je tudi Titov izskočil s padalom na predvideni višini in pristal ločeno. Leta 1964 se je to vesoljsko ladjo znova uporabilo kot balastno utež za preizkušanje poskusnega sistema padal za načrtovano novo vesoljsko ladjo, znano kot Voshod. Prototip pri tem testu se je pokvaril, zaradi česar se je Vostok 2 sesul na koščke...
Titov je po tem poletu postal neke vrste medijska zvezda. Zelo rad je globoko pogledal v kozarček. Ljubil je hitre avtomobile in ženske, zaradi česar je bil stalno v sporu z nadrejenimi, kar je vodilo do tega, da ni nikoli več poletel v vesolje. Dobil je več priznanj, in sicer priznanje heroja Sovjetske zveze, dva redova Lenina, številne medalje in redove drugih držav. Še vedno je delal v različnih sektorjih sovjetskega vesoljskega programa. Vse to je počel do oktobra 1992, ko se je v novo nastali državi Rusiji tudi upokojil. Leta 1995 je bil kot član ruske komunistične partije izvoljen v dumo, leta 2000 pa je pri starosti 65 let umrl v savni za posledicami srčnega zastoja.