BUKAREŠTA – Še vedno se spominja vsakodnevnega trpinčenja za zidovi enega najhujših zaporov v nekdanji komunistični romunski diktaturi: 84-letni Valentin Cristea je najverjetneje zadnji preživeli iz zloglasnega političnega zapora v Ramnicu Saratu, 150 kilometrov od Bukarešte.
»Nismo smeli niti sesti na posteljo do desete ure zvečer, ko je bil čas za spanje,« se spominja Cristea, ki je bil v ujetništvu, ker naj bi političnim nasprotnikom diktatorja Nicolaeja Ceaușescuja izdajal protivladne skrivnosti in tako širil negativno propagando znotraj komunističnega režima. V zaporu na vzhodu države je preživel šest let: »Shujšal sem za dvajset kilogramov. Bil sem osamljen, pogosto me je zelo zeblo, bil sem lačen,« se živo spominja Cristea, ki je bil kakor več deset drugih jetnikov žrtev nasilnih obračunov zdaj 89-letnega takratnega direktorja zapora Alexandruja Visinescuja, ki so mu v sredo začeli soditi zaradi zločinov proti človečnosti med letoma 1956 in 1963. Visinescu je menda redno ukazoval pretepanje in stradanje zapornikov, odrekal jim je zdravstveno nego in ogrevanje, neposredno pa je bil baje vpleten v smrt dvanajstih. Toda to sojenje je šele prvo v seriji napovedanih, naznanja romunska oblast: pred roko pravice naj bi se znašli še štirje nekdanji direktorji zapora, na seznamu je skupno 35 obtožencev, zdaj starih od 81 do 89 let, ki so bili v zloglasnem režimu na visokih položajih in so bili menda odgovorni za tragične usode mnogih. Romunija, ki je doživela eno najhujših oblik komunističnega zatiranja na evropskih tleh, je do zdaj obsodila le peščico odgovornih, mnoge, ki so jih zaprli v devetdesetih, pa so pozneje zaradi domnevnih zdravstvenih težav izpustili na prostost. Ceaușescuja in njegovo ženo Eleno so 1989. obsodili zaradi genocida in ju nato tudi usmrtili. Toda čas je za korenite spremembe, naznanja zdajšnja oblast skoraj četrt stoletja po padcu komunističnega režima in napoveduje stroge obsodbe.
Odkorakal bi proč
»Ljudje me sprašujejo, kaj bi naredil, če bi se Visinescu sprehodil mimo mene. Odgovorim jim, da bi se preprosto obrnil proč in odkorakal v drugo smer,« mirno pove Cristea, ki si v življenju, ki mu je še preostalo, ne želi maščevanja, le pravico. Visinescuju, ki odgovornost za očitana mu dejanja zanika, saj da je le sledil ukazom stalinistično vodene oblasti, grozi dosmrtna ječa, čeprav mu mnogi privoščijo bolečo smrt – težko se pač sprijaznijo, da moški, ki je tolikim z zadovoljstvom povzročal trpljenje, že desetletja živi umirjeno življenje v središču Bukarešte in prejema vojaško pokojnino.
Ramnicu Sarat, katerega zidovi pripovedujejo žalostne usode tamkajšnjih ujetnikov, sameva in propada že sedemnajst let; v sedemdesetih letih se je v njegovih prostorih naselilo podjetje, ki je tam skladiščilo blago, a da je bil tam nekoč vsak dan prežet s stokom in bolečino obsojenih mož, se še vedno spominjajo nekateri starejši okoliški prebivalci. Zapor naj bi v prihodnjih letih sicer obnovili in preuredili v muzej, posvečen nesrečnim žrtvam režima.
