Prestolnica velikega srca brez semaforja

To je dežela, kjer le redko kdo kadi, kjer ni plastičnih vrečk, (še) ni težav z mamili, alkoholizmom in podobnimi nadlogami sodobnega sveta. Peti zmajski kralj Khesar Namgyel Wanchuk in vodstvo države poudarjata, da je za slehernega Butanca najpomembnejša bruto nacionalna sreča, ki pomeni osebno in družbeno zadovoljstvo, sorazmerno blaginjo in srečo.

Prestolnica Butana je prav res nenavaden kraj. Spada med najmanjše prestolnice sveta, saj ima le okrog 80.000 prebivalcev, in prišlek se začudi že nad tem, da v Timpuju ni niti enega semaforja! V krožišču sredi mesta, kjer se občasno promet nekoliko zgosti, kraljuje policist, ki z elegantnimi gibi rojenega baletnika zelo uspešno obvladuje položaj. Morda ga k temu spodbuja tistih nekaj radovednih oči tujih turistov in kamer, ki beležijo vsako njegovo elegantno kretnjo. Država, ki ne želi masovnega turizma in vsako leto omejuje število tujcev, ki jih bo spustila v svoje naročje, v resnici ravna zelo preudarno. S tem, ko od slehernega prišleka zahteva dnevni devizni depozit (od 200 do 250 USD), v prvi vrsti res omeji število tujcev, ki si lahko bivanje v Butanu sploh privoščijo, po drugi strani pa poveča interes za obisk države in vzbuja vse večjo radovednost.

Tudi našo družino so v Butan zvabile radovednost, skrivnostnost in nedostopnost sveta pod Himalajo. Timpu leži na višini 2320 metrov, pred njim pa je bila 300 let prestolnica Punakha, nekaj let pa tudi mesto Wangdi. Zanimivo je, da kljub precejšnji nadmorski višini v Timpuju le redko zapade sneg. A če se čudež vendarle zgodi, praznujejo dogodek kot državni praznik oziroma kot vesel snežni dan.

Timpu

V Jaigaonu na indijski strani sta nas prevzela vodnik Čimi in voznik Pema. Po izjemno slabi cesti smo se odpeljali proti 176 kilometrov oddaljenemu Timpuju. Mesto smo prehodili križem kražem v dobri uri, poslikali vse živo, celo kino v središču. Saj bi šli na predstavo, če bi vrteli film Popotnik in čarodej. To je namreč doslej najuspešnejši (od štirih posnetih) butanskih igranih filmov. Timpu ima eno glavno ulico, ob kateri so razporejene v tradicionalnem slogu grajene lesene in kamnite hiše, ki so prekrasno okrašene, da se ti oko lahko celo večnost pase na pisanih pročeljih. Zelo radi imajo narisanega zmaja, ki pomeni srečo, tako kot bel levček, pogosto smo na fasadah stavb videli velike faluse, ki spodbujajo spolnost in s tem številčne družine, ki so blagor srečne države.

Zvečer smo bili v veliki urejeni jedilnici hotela Migmar edini gostje. Streglo nam je šest natakarjev v lepih ghojih (tradicionalno butansko moško oblačilo s krilom), ki so res dali vse od sebe. Nanosili so nam špargljevo juho, nato govedino v omaki, piščanca v omaki, testenine, riž, kuhane divje šparglje, kuhano sladko-kislo kitajsko zelenjavo, čili v sirovi omaki, naribano belo redkev in za sladico jogurt z različnim sadjem.

Naslednje jutro smo se odpeljali na mestno tržnico, ki je najbolj živahna prav v soboto in nedeljo. Lepo urejena, dobro založena in zelo čista je, tam dobiš vse, kar ti srce poželi. Kupili smo rdeči riž, za katerega pravijo, da je mnogo bogatejši po sestavinah kot navaden.

Nedaleč od tržnice je velik stadion Shanglimithang, kjer smo nekaj časa spremljali lokostrelski dvoboj dveh močnih domačih ekip. Lokostrelstvo je nacionalni šport Butana, poleg njega še suvanje krogle, ki izvira iz metanja kamenja, in khuru, pikadu podobna igra za vse tiste, ki si dragih lokov in puščic ne morejo privoščiti. Možje v ghojih so bili kot veliki otroci, ki se prešerno zabavajo, čeprav bi z modernimi loki in morilskimi puščicami lahko koga tudi prebodli do smrti. A Čimi je povedal, da se nesreče ne dogajajo, saj tekmujejo sami mojstri.

Povzpeli smo se še na grič nad mestom in se ustavili pri memorialni stupi, zgrajeni 1974., ki je v bistvu romarski kraj, posvečena pa je spominu na tretjega zmajskega kralja Jigmeja Dorjija Wangchuka. Seveda smo se morali skupaj z drugimi romarji trikrat sprehoditi okoli stupe v smeri urnega kazalca in zavrteti molilne mlinčke.

Obiskali smo še rezervat takinov. Takin je vrsta goveda, butanski narodni simbol. Pošteno vroče je bilo, ko smo lezli po stezicah do ograjenih predelov rezervata. Čimi je povedal legendo o nastanku takina, ki naj bi ga v 16. stoletju ustvaril moder, a zelo razvraten lama Drukpa Künley.

Sledil je ogled dzonga Trashi Chhoe v središču Timpuja. To je tretji najstarejši in največji dzong, zgrajen v 13. stoletju. Dzong je pravzaprav srednjeveška utrdba, v kateri poteka versko in posvetno življenje, obenem je to upravni sedež večjega območja. Dzongi so praviloma razdeljeni na tri dele: zunanji je namenjen administraciji, srednji duhovščini in osrčje utrdbe plemstvu oziroma kraljevi družini. Kmečko prebivalstvo je živelo seveda zunaj dzonga, ob nevarnosti pa so se ljudje zatekli za mogočne zidove utrdbe.

Za pet gledalcev

Zvečer smo imeli v načrtu ogled gledališke predstave, tradicionalnega plesa mask. Lepo smo se uredili, a ob prihodu je sledil šok! Pripeljali smo se v mračno stransko ulico, kjer nas je v dvorani za kakšnih 120 gledalcev čakalo pet sedežev – toliko je bilo namreč nas, s Čimijem in Pemo skupaj. Predstava zgolj za nas! Res smo spremljali enourno plesno-glasbeno predstavo tako, kot bi bila polna dvorana. Izvajalci so se trudili, peli, plesali, kostumi so bili fantastični in sploh je bil nastop zelo prisrčen, prepričljiv, poln mitologije in pravljičnosti, a vse skupaj je delovalo zelo nenaravno. Enajst nastopajočih za pet gledalcev...

Pred koncem predstave je začel nekdo ropotati za našim hrbtom. Neverjetno, postregli so še čaj in slaščice, medtem ko je predstava na odru še tekla. Spili smo čaj in grizljali kolačke, potem pa so nas izvajalci povabili medse, da smo skupaj zaplesali zadnji ples. Zelo zanimiva izkušnja. Vodnik Čimi je še podpisal račun, kupili smo zgoščenko nastopajoče skupine in se poslovili.

Slišali in brali smo, da turistom sicer odsvetujejo večerne in nočne sprehode po prestolnici zaradi nadležnih tolp potepuških psov. A so opozorila pretirana. Pse so spravili v zavetišča in Timpu je tudi ponoči prijazno, tiho in mirno mesto. Celo nekaj nočnega življenja premore: diskoteko, ki deluje v turistični sezoni, kinematograf in nekaj manjših gledališč.