Ko že misliš, da si se jim izmuznil, te prestreže naslednji, in preden se zaveš, ti v zameno za zelence tretji povezne še maroško kapo, četrti kačo, pri petem ob zvokih bobnov in piščali, ki sicer prebujajo strupnike, pa že plešeš, kot bi ti gorelo pod nogami. In kmalu prihitijo še s kano porisane deklice, ki želijo evropske roke zaznamovati z vijugastimi arabskimi vzorci, pri čemer se ne zavedajo morebitne izgube kane, ki bi jo zaradi zajetnosti rok utegnile utrpeti. Da bi se človek izognil goljufijam, je najbolje, da tja sploh ne gre. Toda ostati v varnem zavetju novega dela Marakeša pomeni izpustiti pustolovščino. Je bolje ostati lačen?
Uvod v dediščino Unesca
Za skromnimi vrati v strogem mestnem jedru, ki jih človek ne bi privoščil niti slabemu hlevu, se je skrivalo neverjetno bogastvo, celo razkošje, in soba z razgledom na labirint ročno izdelanih preprog, keramike, nakita in pohištva. Umetniška četrt, kjer naj bi navdih iskalo kar 40.000 umetnikov, je ponujala odmik od realnega življenja in evropske polikanosti, v kateri namesto nas odločajo birokracija, papirji, previsoko obdavčene avtorske pogodbe in bedasta pravila.
To bo čas brezskrbnosti, daleč od znancev in poslovnih partnerjev, ki bi jih bilo upravičeno tožiti zaradi prezgodnje smrti od dolgočasja. In to je čas pogajanj za kakovostno torbo, morda preprogo, ki bi utegnila krasiti dnevno sobo. Pojdimo v lov, po navdih, po vitalno energijo, po nova poznanstva. Optimistično, z vetrom v jadrih in željo po spremembi.
Kolcanje po krvavici
Po zaslugi sultana Jusufa Ibn Tašfina, ki naj bi vse poražence obglavljal in jih razstavil na tleh današnjega slovitega trga Džema el Fna, je Marakeš z več kot 200.000 datljevimi palmami, zasajenimi pod njegovo vladavino, zrasel v zeleno mesto. Napaja ga podzemno vodovodno omrežje, ki se spušča z gorovja in je z 900 kilometri najdaljše v Maroku. Očitno pa so nekaj krvoločnosti ohranili tudi današnji prebivalci nekoč mogočnega imperija, saj nesramežljivo na ulici obglavljajo tisto, kar bo po večerni molitvi v mošeji Koutoubia za večerjo na največji restavraciji na prostem.
Če gre komu odsvetovati obisk Marakeša, potem so to gotovo vegetarijanci ali borci za pravice živali, četudi krike iz klavnic zadušijo bučen promet in poulični glasbeniki. »Bi polže v omaki s kumino, morda nekaj malega ovčje drobovine?« »Ne, hvala!« Ob pogledu na meni trga Džema el Fna se slovenska krvavica ali šenčurska godlja zdita povsem nedolžni in okusni hranili, in če kdaj, potem bi ju za preživetje človek pojedel prav tu.
Hladen tuš po nakupovalni mrzlici
Turist se mora na maroški tržnici, še posebno če ta odseva tisočletno zgodovino in je na seznamu svetovne kulturne dediščine, dobro pretvarjati, da ga izobešeni izdelki ali pridelki ne zanimajo in da je v vsakem hipu pripravljen oditi. Težava je v tem, da je zaradi tovarniških ponaredkov težko razlikovati lažno in pravo, še posebno ako ti v roko pomolijo metin čaj, te posedejo v udoben naslonjač in imajo odgovor, še preden postavite vprašanje. Maročani so izvrstni trgovci in starinska vaza v kotu delavnice je po dolgem neizprosnem pregovarjanju o ceni zares oplemenitila osamljen slovenski hodnik, prepuščen naravni svetlobi in dolgočasni preprogi. Dobro, naj bo, a več kot 200 dirhamov ne bodo dobili, na koncu iztržijo 180, receptor pa jo je ocenil na največ 50: »Včasih sem to počel tudi jaz in bil plačan za razbijanje kitajskih vaz, ki smo jih pozneje z ogljem in žagovino zlepili skupaj, da so bile videti starejše in dražje...« Ko že skoraj osvojijo srce domnevno izkušenega popotnika, se znova izkaže, kako naiven je in kako težko je spregledati njihove ambicije oziroma kaj vse so pripravljeni storiti za zaslužek. A ob koncu: je bilo zanimivo, je bilo pustolovsko? Vsekakor! Četudi (pre)plačano!