Pred skoraj 45 leti
 Apollo 13 izgubil Luno

V kratkem bo minilo že 45 let od znamenitega poleta Apolla 13, ki ni dosegel cilja ali Lune in se v zgodovino ni vpisal kot tretja odprava ljudi na Luno, temveč kot prva odprava, ki je v vesolju doživela hudo okvaro in številne težave, kljub vsemu pa so se astronavti živi in zdravi vrnili na Zemljo.

Bila naj bi tretja odprava astronavtov na Luno, cilj je bil pristanek lunarnega modula Aquarius (komandni modul je imel ime Odyssey ali Odisej) na območju luninega višavja Fra Mauro, ki je dobilo ime po kraterju s premerom 80 kilometrov in naj bi bilo geološko (ali selenološko) zanimivo za različne znanstvenike in strokovnjake. Na krovu vesoljske ladje Apollo 13 so bili trije astronavti. Poveljnik je bil znameniti James Lovell, ki je že četrtič letel v vesolje, kar je bilo takrat rekord, poveljnik komandnega modula je bil John Swigert (prvi polet v vesolje), poveljnik lunarnega modula pa Fred Haise (prvi polet v vesolje).

Apollo 13 je v vesolje poletel 11. aprila 1970. Polet se je začel z malo znano motnjo ali okvaro – motila je delovanje druge raketne stopnje, znane tudi kot S-II, ki jo je izdelala družba North American Aviaton in jo je poganjalo pet motorjev vrste rocketdyne J-2. Osrednji motor J-2 te stopnje je predčasno nehal delovati oziroma ugasnil, zaradi česar so morali preostali štirje prevzeti dodatno delo.

Apollo 13 je bil že precej oddaljen od Zemlje (321.860 kilometrov), ko je 13. aprila odjeknila eksplozija pri rezervoarju številka dve v servisnem modulu. Malce prej je kontrola poletov na Zemlji naročila posadki, naj v obeh rezervoarjih premeša vodik in kisik. Poškodovana teflonska izolacija v žicah električnega motorja za mešanje v drugem rezervoarju je povzročila kratki stik in vžig izolacije, ogenj in visoka temperatura sta hitro povečala pritisk nad normalo in odpovedala je struktura rezervoarja. Takrat je bil vzrok neznan in posadka je sprva menila, da jih je zadel meteorit.

Reševalni čoln

Okvara je morda zajela tudi rezervoar številka ena ali zgolj njegove cevovode. V naslednjih urah je vsebina odtekala v vesoljski prostor in tako v celoti izpraznila zalogo v servisnem modulu. Ker je pridobival električno energijo iz gorivnih celic (pridobivale so električno energijo iz tekočega vodika in tekočega kisika), so te izklopili. Ostal je samo še vir električne energije, ki so jo dajale baterije. Posadka je morala v celoti izključiti komandni modul in uporabiti lunarnega kot »reševalni čoln«. Med poprejšnjimi pripravami in urjenji za tak vesoljski polet so menili, da taka nezgoda ni mogoča. Dejstvo pa je, da bi bila taka nesreča za astronavte usodna, če ne bi imeli na voljo lunarnega modula. Poškodba je pokazala, da je pristanek na Luni nemogoč, in strokovnjaki so se osredotočili na reševanje astronavtov. Tako je padla odločitev, da bodo obkrožili Luno in z njeno gravitacijo usmerili Apollo 13 nazaj proti Zemlji. Da bi lahko vesoljsko ladjo uspešno vrnili, je bilo treba opraviti določene spremembe poti letenja ali trajektorije. Ker niso vedeli, kakšno je stanje raketnega motorja na servisnem modulu, so se odločili, da ne bodo tvegali – da bodo za ta manever uporabili raketni motor stopnje za spuščanje ali pristanek lunarnega modula. Tega so vključili ali vžgali večkrat, zadnjič za mali zadnji popravek smeri potovanja Apolla 13 proti Zemlji.

Znano je dejstvo, da je imel reševalni čoln ali lunarni modul nalogo omogočati normalne življenjske razmere za dva astronavta, in ne za tri in ne kar štiri dni. Problem ni bil kisik, saj so na krovu vselej imeli dodatek. V nasprotju s komandnim in servisnim modulom, ki so ga poganjale gorivne celice (in je bil stranski proizvod voda), je lunarni dobival električno energijo iz srebrovih in cinkovih akumulatorjev. Da bi bila poraba električne energije čim manjša, so zmanjšali vse porabnike na najnižjo možno stopnjo, med nujnimi potrebščinami za življenje je bila kritična količina vode.

Ko se je Apollo 13 približal Zemlji, je najprej odvrgel servisni modul. Posadka je poročala, da je po celotni dolžini tega modula manjkal ves tretji sektor, ki je vključeval gorivne celice, rezervoarje z vodikom in kisikom in vse, kar je s tem povezano. Ko so odvrgli še lunarni modul Aquarius, se je komandni modul Odyssey s padali varno spustil na morsko gladino Tihega oceana, kjer ga je pozneje pobrala ladja Iwo Jima.

Celotni polet je trajal pet dni, 22 ur in 54 minut. Posadka se je na Zemljo vrnila 17. aprila 1970, Luni so se približali na 254 kilometrov. Je vesoljska ladja s posadko, ki se je najbolj oddaljila od Zemlje in tako najgloblje prodrla v vesolje, za kar 401.056 kilometrov. Z njimi je povezana znana in zelo pogosto navajana izjava: Houston, težave imamo! V resnici naj bi bilo drugače, astronavt Swigert je menda rekel: V redu, Houston, imeli smo težave.

Pozneje so ustanovili komisijo, ki je kar dolgo raziskovala vzroke za te težave, zaradi njenega dela in varnosti astronavtov je Apollo 14 proti Luni in gorovju Fra Mauro poletel šele februarja 1971.

Polet, za katerega so sprva menili, da bo rutinski in za ameriško in svetovno javnost nezanimiv, se je zaradi težav spremenil v pravo vesoljsko dramo in senzacijo. Tudi pri nas smo nekateri, takrat 45 let mlajši, še mulci, z zanimanjem spremljali, kako se bo razpletla. Prišla je v anale astronavtike in zgodovine kot uspešni neuspešni vesoljski polet ali, kot je v svoji knjigi napisal legendarni astronavt Jim Lovell, Izgubljena Luna. In nato je prišel znameniti film Apollo 13.