Pred ribolovom poslušajo valove

Tudi tako lahko ugotovijo, kakšno bo vreme, kaj se pripravlja in kaj bodo počeli zjutraj, ko je čas za ribolov. S katamarani ribarijo le med novembrom in aprilom, na srečo takrat, ko se jim mi in naši obiskovalci lahko pridružimo. Prva se v vasi prebudita vodji ribolova. Velikokrat ju pričakam kar na naši plaži. S strogim in zamišljenim pogledom se ozirata na morje in opazujeta. Zanima me, kaj. »Opazujeva, kako se danes vedejo ribe, kje so in kako bomo prišli do njih. Na koncu koncev je od najine odločitve odvisno, ali odrinemo s katamarani in kakšen bo ulov,« pojasnjujeta. V singalščini se pogovarjata in kažeta kakšnih 500 metrov ali kilometer od obale proti morju. Za neuko oko tam, kamor seže njun pogled, ni nič neobičajnega, a zagotovo jima nekaj nakazuje, kje je danes jata, ki si jo želijo v svoje mreže. Odločitev je padla. Katamarana s posadko gresta v valove.

Ribiška tradicija

Iz vasi kar pridrvijo ribiči. Kakšnih trideset moških. Na njihovih obrazih je opaziti zgaranost. Sledi puščajo napor, morje, sol in trdo življenje, ki ga živijo ob svojem poklicu. Izbrali so si poklic ribiča. No, v bistvu niso imeli kaj dosti izbire. Ribolov je na Šrilanki namreč tradicija. Prenaša se iz roda v rod. Že stoletja. Tudi zato je videti, da je med ribiči iz leta v leto tudi veliko mlajših. Stopijo do dveh katamaranov in ju potisnejo v morje. To ni preprosto, saj kakšnih 20 metrov dolgo plovilo tehta čez tono. Na pogled bi ju lahko primerjal z veliko večjo gondolo, kot je v Benetkah, ali pa morda manjšo galejo iz starih rimskih ali grških časov. S posebnimi vzkliki in prijemi je katamaran z veliko muke le v morju. Najprej prvi, nato še drugi. Posadka kakšnih 15 ribičev skoči na katamaran, nekaj pa jih ostane v morju, da usmerijo barko proti valovom. In že smo na morju. Ritem veslanja si ribiči s posebnimi vzkliki kar sami narekujejo in prav zanimivo jim je prisluhniti. Nekje pol milje od obale se poveljnika začneta pogovarjati z rokami in katamarana začneta manever, s katerim se bosta približala. Čas je, da se vrže mrežo.

Ko se mreža dotakne morja

To je poseben trenutek. Enakomerno spuščanje mreže in hkrati natančno oddaljevanje katamaranov je izurjenost, ki se jo je mogoče naučiti le z izkušnjami, te pa se prenašajo iz roda v rod. Nujna je tudi sinhronizacija posadke na barki, in čeprav ni opaziti, kakšna izurjenost je to, je vidna pri manevrih na morju. Mreža je v vodi, na barki ostane le konec vrvi, na katero je pripeta mreža. Eden izmed ribičev je odgovoren le zanjo, saj brez nje ne smejo na obalo. Tako na oko je mreže in vrvi za kilometer in več na vsaki strani. Mreža je pletena iz kokosa. Poseben koš iz kokosovih vlaken spustijo v vodo. Nanj je privezana daljša, iz kokosovih vlaken grobo pletena mreža, čez 30 metrov je koš do navadne ribiške mreže z odprtinami od centimetra do dveh.

Na obali jih pričakujejo pomagači, ki nekako na roke ulovijo katamaran in ga usmerjajo proti peščeni plaži. Sinhrono vlečenje obeh vrvi, ki sta povezani s košem, ki so ga ribiči spustili v morje kakšnih 500 metrov od obale, se začne. Vsako vrv vleče od 15 do 22 ribičev. Trije do štirje pri vsaki vrvi so v morju in se borijo z valovi, da se vrvi preveč ne približata in zapleteta, ter ju enakomerno vlečejo na obalo. V nogami, uprtimi v pesek, in z vrvjo pod pazduho vlečejo koš z mrežo proti obali. Z različnimi vzkliki se bodrijo, obenem pa si dajejo ritem. Ob pogledu na utrujene in izčrpane obraze je videti, da je to težak poklic. Morda res ne stresen, a je naporen. Njihovo življenje je odvisno od vsakodnevnega ulova.

Do 10 evrov na dan na ribiča

Denar od prodaje ulova si med seboj razdelijo po ključu – tretjina za stroške mrež in bark, tretjino dobi gospodar in tretjino razdeli med ribiče, ki sodelujejo pri ulovu. Pravijo, da je zaslužek lahko le kakšen kilogram rib pa tja do 2000 rupij (1500 rupij je približno 10 evrov) na dan na enega. Seveda je odvisno, pri katerem delu je ta dan sodeloval. Ali je veslal ali vlekel le mrežo, ali je veslal, vlekel mrežo in jo vlekel s telesom, skratka, to oceni in nagradi gospodar. Od tega je odvisno tudi življenje njihovih družin. Večina jih ob vleki vrvi žveči v betelove liste zavite zvarke iz tobaka, oreščka in roza kreme, ki učinkujejo kot poživilo. A le redki kadijo bidije, značilno šrilanško ribiško cigareto ali cigareto za reveže. V posušene zelene liste iz indijskega grmičevja tendu patta so s sukancem zaviti zdrobljeni koščki listov in tobaka. Oblikovani so v nekakšno trobento, dolgo od pet do šest centimetrov, in zanimivo dišijo.

Po dobri uri iz morja pogleda rdeča mreža. Nekako poskočijo do nje in jo vlečejo proti obali. Kakšen je ulov, oznanjajo galebi, ki preletavajo koš, ki potuje proti obali. Več je galebov, boljši je ulov. Ob prihodu koša na obalo se za minuto ali dve vsi zazrejo v plen. Zgrnejo se okoli koša. Izraz na obrazih ribičev kmalu pove, ali so zadovoljni ali ne. Tudi zato se takoj, ko odvežejo koš na koncu mreže, okoli njega zberejo tako ribiči, ki si ulov ogledujejo, kot kupci, ki pridejo na obalo, da bi ribo kupili. Ko je ribe največ, so zadovoljni vsi. Ribiči, ki bodo dobili dovolj plačila, in kupci, ki bodo dobili boljšo ceno.

Čudež sedmih ton ulova na dan

Ribice, kot nekakšne girice, zajemajo iz mreže v košare in iz košar stresajo v zaboje. V mrežo zaidejo tudi večje ribe, ki so kot ciplji pri nas, morda večje orade, pa majhne mečarice, včasih se ujame tudi kakšna koralna riba ali tun, večkrat tudi katera nevarna, denimo skat. Vodja na roko stehta, koliko je povprečje ulova večjih rib, in z gospodarjem določita ceno. Od 700 do 1500 rupij za kilogram (od 5 do 10 evrov). V mrežo se lahko ujame od 50 kilogramov pa do pol tone na dan. Posebno doživetje, ki smo ga poimenovali čudež na Induruwa beach, smo doživeli 1. marca letos, ko so ujeli in povlekli na plažo kar sedem ton velikih rib. Biti priča temu dogodku, za katerega pravijo, da se dogodi le enkrat v stoletju ali niti ne, je nekaj posebnega. Vsi smo jim privoščili, posebno tisti, ki njihov trud spremljamo vsak dan. Skupaj z njimi žalostno zremo v mreže, ki jih na obalo velikokrat privlečejo tudi prazne. In se z njimi veselimo, ko je ulov uspešen.

O Tatjani in Mitju

Mitja, Tatjana in Črt Butul živijo na Manžanu, v vasici nad Koprom, le pet kilometrov od središča. Domačija Butul je turistična kmetija, znana po sredozemskem zeliščnem vrtu, kjer se na natančno 100 metrih nadmorske višine pomešata sredozemski in celinski zrak. Ob vonju morskih širjav in čarih sredozemskih zelišč se srečamo z oljko in oljčnim oljem, malvazijo in refoškom, lokalno hrano in čudovito naravo na koprskem podeželju. Obiskali so jih ljudje iz kar 67 držav. Tatjana in Mitja v zimskih mesecih 26-letnemu sinu Črtu že nekaj let v celoti prepuščata kmetijo in kuhinjo, saj se odpravita v svoj drugi dom, na Šrilanko, kjer snujeta in povezujeta podobne zgodbe, a v drugem okolju s tamkajšnjimi prijatelji.