V eni od teh držav je 70 odstotkov kmetij, na njih pa ženske niso gospodinje, ampak gospodarice.
Artezanijke iz Ekvadorja
Ekvador je glede na BDP na prebivalca 4. dežela Južne Amerike (8429 USD). Kapital in s tem bogastvo sta v rokah elite, ki obvladuje 58 odstotkov nacionalnega prihodka. Med srednjim in revnejšim slojem prebivalstva so zaživela mikropodjetja oziroma mala družinska podjetja, v katerih so številne ženske našle svoje mesto – predvsem tiste s podeželja, ki so praviloma manj izobražene, a vendar ustvarjalne in želijo ohranjati tradicijo. To so t. i. artezanijke (obrtnice, rokodelke), ki jih srečaš na tržnicah po vsem Ekvadorju. Poleg rokodelskih dejavnosti obvladujejo tudi ponudbo ulične hrane, delajo v restavracijah, vodijo frizerske salone ipd.
Sobotni sejem v Otavalu, tri ure vožnje z avtobusom severno od Quita, je vsekakor tako privlačen, da bi ga bilo škoda izpustiti iz potovalnega načrta. Šteje za največjo sejemsko prireditev v Ekvadorju in je prava poslastica. Mešanica barv, vonjev, zvokov in pogled na prečudovite izdelke ljudske obrti, ki jih rokodelci pripeljejo na tržnico, zadovoljita še tako izbrani okus. V Otavalu je seveda obvezno kupiti značilne ekvadorske klobuke, ki jih nosi mlado in staro. Redko vidiš Ekvadorko brez klobuka! Tudi slavne panamce prodajajo, čeprav so najlepši na prodaj v Cuenci, kjer jih izdelujejo.
Prodajalci v Otavalu so silno prijazni, predvsem pa imajo radi, če se kupec pogaja za ceno. Tako smo si dali duška, kajti klobuki, ogrlice iz steklenih biserov, tapiserije, jopice iz volne lame in alpake, slikarije na živalski koži, poslikane buče, keramični ter usnjeni izdelki so res čudoviti. Zelo značilne so tudi sejemske kuhinje, kjer se za dolar ali dva lahko naužiješ domačih dobrot. Večino stojnic upravljajo ženske. Zanimiva kraja sta tudi Pelileo in Salasaca, ki ležita nekoliko južneje po Aveniji vulkanov, nedaleč od priljubljenega ekvadorskega letovišča – term Baňos pod vulkanom Tungurahua. Pelileo imenujejo mesto kavbojk, saj prav tu na vsakem koraku izdelujejo oblačila iz džinsa, in ko se pripelješ v mesto, najprej zagledaš neskončno ulico prodajaln kavbojk. In povsod ženske! Cene so zelo dostopne, od 5 do 10 dolarjev, odvisno od znamke. Izbiraš pa lahko seveda med ponaredki vseh svetovnih znamk.
Ob jezeru Song – Köl
Kirgizija nas je očarala z zeleno pokrajino, čudovitimi jezeri, kjer se že čuti turistični utrip, in seveda s prostranimi visokogorskimi pašniki. Ob jezeru Song – Köl, ki leži na nadmorski višini 3016 metrov, smo se naužili miru in lepot neverjetne stepske pokrajine. Kakor daleč seže oko, le stepa, tam na robu obzorja pa v meglo odete planine. Modrina jezera, ki je kljub višini prijetno toplo, da se lahko mirno potopiš vanj, na kristalni gladini odseva temne vrhove gora. Vsako leto na bližnji planjavi priredijo tradicionalni buzkaši, zelo star, grob, a privlačen preizkus jahalnih spretnosti. Jezdeci tekmujejo v dveh ekipah. Cilj vsakega tekmovalca iz moštva je podati precej težko truplo ovce ali koze sotekmovalcu in ta naslednjemu, tako da ga ta ujame in jezdi dalje proti »vratom« nasprotnega moštva. To igro poznajo tudi druga nomadska ljudstva v regiji, Tadžiki, Uzbeki, Kazahi in Paštuni. Pastirske družine postavijo ob jezeru svoje jurte že zgodaj spomladi. Presenetilo me je, kako preprosto in zdravo živijo ljudje tu gori v stepi.
A življenje nomadk ni lahko niti preprosto. Postaviti morajo jurto, poskrbeti za živino, kuhati. Iz kravjega mleka pripravijo maslo, skuto, sir, celo kurut (sušene jogurtove kroglice). Le moko, sladkor, zelenjavo in sadje jim prinašajo iz doline, iz Kočkorja. Zato so pa seveda zelo veseli, če jim turisti, ki pridejo gor k jezeru, podarijo kaj iz svojih zalog. Starejša Kirgizijka nam je povedala, da nomadsko življenje za mlade ni več zanimivo, prenaporno je. Mladi bi radi imeli stalno zaposlitev v mestu in živeli sredi prodajaln, zabavišč, hrupa – tam gori v višavah pa ni ne televizije, ne elektrike, ne kina ali računalnika.
Ob jezeru se naglo razvija eko turizem: na razpolago so jezdne živali, nomadi in pastirice pa služijo tudi kot vodniki na peš turah po širni okolici, privlači tudi kopanje v jezeru in še kaj bi se našlo. Gorate, zelene, mirne višave Kirgizije so res prave oaze miru, kjer smo se dodobra spočili, pozabili na vsakdanje skrbi in preprosto le uživali.
Ponosne Butanke
Potujemo po goratem delu Butana. Kmalu bomo prispeli v Paro. Občudujem polja rdečega riža, velike površine, zasajene s čilijem, iz katerega pripravljajo Butanke odlično jed, imenovano aema datsi (pečen čili v smetani in s sirom iz jakovega mleka), sadovnjake, lične kmečke hiše, zgrajene iz kamna in lesa, okrašene z velikimi falusi, ki naj bi spodbujali rodnost v družini, in belimi levčki – srečenosci. Dežela ob vznožju Himalaje je nenavadna predvsem zato, ker so ženske tu šefinje. Ženska ima v butanski družbi že od nekdaj vodilno vlogo: je gospodarica kmetije (70 odstotkov Butancev je kmetov), dedinja, mati, če ji finance dopuščajo, ima lahko več partnerjev hkrati, saj je na kmetiji vsak par rok zelo dobrodošel.
Ustavimo se ob dvonadstropni kmečki hiši. Očitno trdna kmetija. Iz hleva se sliši oglašanje svinj, goveda, kokoši, mačke dirjajo po dvorišču, za njimi se preganja mršav pasji mešanec … Gospodarica nas prijazno povabi v svoj dom. Posedemo na klop v nekakšnem skupnem prostoru in postreže nam domače pecivo, slan čaj z jakovim maslom pa sadjevec, ki ima grozen okus. V zahvalo ji ponudimo požirek prekmurske slivovke, ki ji je zelo všeč, torej ji podarimo kar celo plastenko žganja. Ko jo gledam, obilno žensko kakšnih petdeset let, zelo pisano oblečeno, deluje kot prava kmečka mati dobrega srca in z veliko smisla za humor. Naš vodnik prevede njene besede tako: »Pravi, da bo vsako jutro spila le toliko, kolikor lahko zlije v pokrovček plastenke … in vsakokrat bo pomislila na vas, redke goste iz Slovenije.« Kmetije v Butanu so samozadostne. Pridelajo veliko zelenjave, riža, redijo govedo, perutnino … kar je presežka, prodajo na tržnici. Živijo skromno, ne ženejo se za materialnimi dobrinami. Tudi sam butanski kralj Jigme Khesar Wangchuk pravi: »Živimo zmerno, jejmo malo, izogibajmo se stresa – in bomo srečni!«
V Timpuju, glavnem mestu Butana, srečamo mlade ženske v tradicionalni kiri (kratek suknjič z dolgimi rokavi in krilo na preklop, segajoče do gležnjev), nekaj pa jih je tudi v kavbojkah in majicah. Dežela se naglo razvija, prav zaradi eko turizma, ki privablja tujce v ta skrivnostni kotiček sveta, ki mu pravijo tudi zadnji azijski raj. Ja, Butan je dežela srečnih, ponosnih žensk.
