Polet vesoljske ladje Apollo 9 pred natanko 45 leti je bil prvi polet človeške posadke s komandnim in servisnim modulom skupaj z lunarnim modulom (LM) oziroma vesoljskim pajkom, ki je pozneje omogočil tudi mehki pristanek astronavtom na Luni. Ta polet je bil tudi drugi polet človeške posadke z veliko satelitsko nosilno raketo Saturn V, ki še vedno velja za največjo takšno raketo, ki jo je človek uporabil za vesoljski program.
Omeniti je treba, da so prvi vesoljski poskus brez posadke, v katerem so v vesolju izvedli prve poskuse z lunarnim modulom, izvedli v okviru programa Apollo 5, ki ga je v vesolje 22. januarja 1969 ponesla znatno manjša satelitska nosilna raketa Saturn 1B. To preizkušanje je trajalo samo dva dni in je več ali manj potekalo uspešno.
Torej, Apollo 9 ali tudi SA 504 kot njegovo bolj strokovno ime je imel na krovu tri astronavte. Poveljnik je bil James McDivitt, pilot komandnega modula je bil David Scott, pilot lunarnega modula pa Russell Schweickart. Tako poveljnik kot pilot komandnega modula sta že letela v vesolje in je bil zanju to drugi polet. Za astronavta Russlla Schweickarta pa je bil to prvi polet v vesoljski prostor. Vesoljska ladja je potovala v nizki orbiti okrog Zemlje. Tej se je najbolj približala na 198 kilometrov, od nje pa se je najbolj oddaljila na 192 kilometrov.
Tehtal skoraj 15 ton
Apollo 9 je bil prvi vesoljski test kompletne kompozicije Apollo, ki je vključevala tudi kritični del opreme vesoljskih ladij Apollo, znan kot lunarni modul. Celotni polet je trajal deset dni (od 3. do 13. marca 1969). Pomenil je tudi prvo spajanje in prvo interno izmenjavo posadke. Apollo 9 je dal tako dokaz, da so ti sistemi že tako razviti in dozoreli, da jim gre zaupati orbitalno vesoljsko srečanje in spajanje. Lunarnemu modulu so astronavti dali ime pajek, ki se je kar nekaj časa tudi obdržalo kot vesoljski pajek. Ta je bil kar težak, saj je tehtal skoraj 15 ton, kar je več kot dvakrat več, kot so tehtale sovjetske vesoljske ladje s posadko, znane kot Sojuz.
Astronavta Schweickart in Scott sta izvedla tudi vesoljski sprehod. Schweickart je preizkusil novo vesoljsko oblačilo programa Apollo, medtem ko ga je Scott fotografiral iz odprte lopute komandnega modula. Omenjena astronavta sta nato preizkusila lunarni modul in vadila manevre ločevanja in spajanja. Z njim sta letela do 179 kilometrov proč od komandnega in servisnega modula. Pri tem sta najprej uporabljala stopnjo, namenjeno za spuščanje na Luno, nato sta jo odvrgla in uporablja stopnjo za vzlet z Lune za vračanje h komandnemu in servisnemu modulu. Ta preizkus je bil prvi polet vesoljske ladje s posadko, ki ni bila opremljena za vrnitev v atmosfero Zemlje, ampak za pristanek na nekem drugem nebesnem telesu (Luni) in je bil seveda tudi nevaren, saj bi se v težavah morala Schweickart in Scott zanašati samo na tretjega astronavta, ki je ostal v kapsuli Apollo, njegovi spretnosti in seveda izkušnjam ter pomoči strokovnjakov na Zemlji. Če bi vse to odpovedalo, zanju ne bi bilo rešitve. No, kot se zdaj že dolgo časa ve, je vse potekalo več ali manj po predvidevanjih in načrtih.
Komandni modul je bil nato vse do aprila 2004 razstavljen v Centru za znanost in vesolje v Jacksonu v ameriški zvezni državi Michigan. Ker je ta center zdaj zaprt, so ga preselili v muzej letalstva in vesolja v San Diegu. Vzletna stopnja LM je vstopila v atmosfero Zemlje šele 23. oktobra 1981. Pristajalna stopnja je vstopila v našo atmosfero kmalu po poletu, že 22. marca 1969. Potem ko so astronavti iz zadnje oziroma tretje raketne stopnje (S-IV) za poskuse izvlekli lunarni modul, se je raketni motor J-2 te stopnje ponovno vključil in je deloval do porabe vsega goriva. Ta stopnja je zdaj v orbiti okrog Sonca oziroma v heliocentrični orbiti kot ena najvišjih.
