Pred 45 leti Američani prvič leteli proti Luni

Petinštirideset let je minilo 21. decembra, kar je proti Luni odpotovala prva posadka treh astronavtov vesoljske ladje Apollo 8. Do takrat so bili vsi vesoljski poleti s posadkami omejeni na nizko orbito okrog Zemlje, Apollo 8 pa je odnesel astronavte v vesoljske globine in v samo orbito okrog Lune.

Bil je posledica več dejstev: prvo je bilo to, da je 1. julija 1968 CIA ocenila, da bi Sovjetska zveza novembra ali decembra lahko izvedla polet posadke kozmonavtov okrog Lune, saj je 26. junija sovjetska državna komisija to napovedala, pred tem pa so opravili še tri ali štiri izstrelitve poskusnih vesoljskih ladij brez posadke.

Septembra 1968 je ruski Zond 5 poletel in uspešno pristal v Indijskem oceanu. Program Apollo je zamujal zaradi tehničnih težav z lunarnim modulom, ki naj bi astronavtom omogočal varno spuščanje na površino Lune in nato vzlet z nje in združitev z matično ladjo v lunini orbiti.

Da naj bi Apolla 8 poslali v lunino orbito, je 7. avgusta 1968 napovedal vodilni Nasin vesoljski strokovnjak George Low. Dva dni pozneje so določili datum poleta: 20. december. Za vodjo so izbrali astronavta Franka Bormana. Sredi avgusta so o tem obvestili direktorja Nase Jamesa Webba, ki si je vzel čas za razmislek. Webb je privolil, vendar je odločil, da javnosti o tem ne bodo obvestili, dokler ne bo uspešno končan vesoljski polet Apolla 7. Javnost so o načrtovanem novem vesoljskem poletu seznanili 7. oktobra.

Apollo 8 je res poletel 21. decembra na krovu takrat najmočnejše rakete na svetu, Saturna. To je bil šele tretji polet te rakete velikanke, ki pri zadnji izstrelitvi ni delovala ravno tako, kot so od nje pričakovali. Težka je bila več kot 3000 ton, Apollo 8 je s komandnim in servisnim modulom tehtal dobrih 28 ton.

Posadko Apolla 8 so sestavljali trije astronavti, dva izkušena, saj sta že letela v vesolje, eden pa je bil novinec. Poveljnik je bil Frank Borman, ki je drugič letel v vesolje. Pilot komandnega modula je bil James Lovell, ki je letel tretjič. Pilot lunarnega modula je bil William Anders, ki je prvič letel v vesolje.

To je bil drugi polet vesoljske ladje Apollo s človeško posadko v vesoljski prostor. Po uspešni izstrelitvi je potrebovala tri dni, da je pripotovala do Lune. Potem ko je komandni in servisni modul vključil velik zaviralni motor, kar se je zgodilo za Luno in brez stika z Zemljo – deloval je dobre štiri minute, astronavti so jih opisali kot najdaljše štiri minute v življenju –, je vesoljska ladja postala umetni satelit Lune s človeško posadko. V 20 urah jo je obkrožila desetkrat in v tem času iz njene orbite posredovala več televizijskih oddaj, eno so na Zemljo predvajali za božič. Pravijo, da je to bila najbolj gledana TV-oddaja vseh časov. Polet Apolla 8 je bil velik korak do uresničitve cilja Johna F. Kennedyja in pristanka človeka na Luni.

Bil je prvo vesoljsko plovilo s posadko, ki je potovalo prek Van Allenovih radiacijskih pasov, ki segajo od Zemlje 25.000 kilometrov v vesoljski prostor. Potem ko je postal umetni satelit Lune, se ji je najbolj približal na 111,8 kilometra in se od nje najbolj oddaljil na 311,1 kilometra. Po desetih krogih okrog tega nebesnega telesa so astronavti ponovno vžgali glavni raketni motor, ki jih je usmeril proti Zemlji. Začelo se je potovanje domov, ki je trajalo dva dni. Pred vstopom v atmosfero Zemlje se je servisni modul ločil od komandnega, ki je moral imeti zelo ozek in natančen vstopni koridor. Če bi se pojavilo odstopanje, bi lahko kapsulo odbilo nazaj v vesolje ali bi zgorela v atmosferi. Uspešno je opravila svojo nalogo in se s tremi padali spustila na površino oceana. Posadko so pobrali mornarji letalonosilke Yorktown. Komandni modul je zdaj razstavljen v chicaškem muzeju znanosti in industrije.

Kljub številnim burnim svetovnim dogodkom v letu 1968 je ugledna revija Time astronavte programa Apollo 8 izbrala za osebe leta.

Sovjetski vesoljski program

O sovjetskih programih se je več zvedelo v obdobju glasnost predsednika Mihaila Gorbačova. Pred tem je bil program Zonda kot številni drugi v tajnosti in o njih se je zgolj ugibalo. Bil je ime dveh serij vesoljskih plovil brez posadke, ki so v vesolje potovale med letoma 1964 in 1970. Preizkušali naj bi vesoljska plovila, namenjena raziskovanju bližnjih planetov. Druga serija je uporabljala poenostavljeno in zmanjšano različico vesoljske ladje s posadko Sojuz, ki naj bi bila sestavljena iz servisnega in povratnega modula, vendar brez orbitalnega modula. To je bil program L1.

Namen tega programa je bil polet enega ali dveh članov posadke, ki naj bi obkrožila Luno, ne da bi prišla v njeno orbito. Poleti Zonda 4-8 so bili poskusni, brez posadke, uporabljali so reducirano različico Sojuza, znanega kot Sojuz 7K-L1. Tega je proti Luni izstrelila največja sovjetska operativna satelitska nosilna raketa, štiristopenjski Proton, težka več kot 707 ton in visoka 57 metrov. Bila je dovolj močna, da izstreli več kot pet ton težko vesoljsko ladjo na potovanje proti Luni. Začetki programa segajo še v zgodnja 60. leta. Imel je težave že v razvojnem ciklu. Zond 4 je 2. marca 1968 poletel 300.000 kilometrov globoko v vesoljski prostor z nekaj znanstvenimi instrumenti. Predvideno je bilo, da se kapsula vrne nazaj v Sovjetsko zvezo, vendar se ni ločila od servisnega dela, tako da je z veliko hitrostjo vstopila nad Afriko, zaradi česar so nadzorniki na Zemlji sprožili mehanizem za samouničenje. Kapsulo so uničili na višini 10 kilometrov nad Gvinejskim zalivom.

Zond 5 je poletel 18. septembra 1968. Luni se je najbolj približal na 1950 kilometrov. V njem so bili želve, vinske mušice, črvi, semena in bakterije. Kapsula se je uspešno spustila na površino Indijskega oceana, kjer so jo pobrali in zbrali biološki tovor. Naznanili so, da so želve izgubile desetino telesne teže, vendar so bile še vedno živahne in imele dober tek.

Zond 6 so izstrelili 14. novembra 1968. Na krovu so bili znanstvena in fotografska oprema ter biološki tovor. Luni se je najbolj približal na 2420 kilometrov. Pri vrnitvi kapsule nazaj na Zemljo se je zmanjšal pritisk, zaradi česar je bil biološki tovor uničen. Prehitro so se sprožila tudi padala, zato se je kapsula zrušila. Iz nje so dobili samo nekaj skromnega fotografskega gradiva.

Zond 7. je proti Luni je poletel 7. avgusta 1969 in se ji najbolj približal na 1984 kilometrov. Kapsula je 14. avgusta mehko pristala v Kazahstanu.

Zond 8. je poletel 20. oktobra 1970. Luni se je najbolj približal na 1110 kilometrov. Med poletom so pridobili različne znanstvene meritve in fotografsko gradivo. Pristajalna kapsula se je 27. oktobra uspešno spustila v Indijski ocean. To je bil zadnji iz serije teh poskusnih vesoljskih plovil, saj so se programu potem odpovedali.

Če bi ga uresničili, naj bi šel proti Luni eden od številnih kozmonavtov, ki so se na tak izzivalni polet pripravljali. Prva izbranca bi najbrž bila Aleksej Leonov in Oleg Makarov.

Sovjeti so izdelali kar 15 vesoljskih plovil, ki so bila namenjena letu kozmonavtov okrog Lune. Nekaj jih ni nikoli zapustilo Zemlje, nekaj se jih je uničilo v neuspešnih izstrelitvah Protona, ki v 60. letih še ni bil zanesljiva raketa, nekaj jih je odpotovalo do Lune (Zond 4-8), kjer so imeli različne uspehe. Eden ali dva naj bi po koncu programa baje ostala na Zemlji. Sovjeti so ocenjevali, da ima program poleta Apolla 8 samo 25 odstotkov možnosti za uspeh.

Izkazalo se je prav nasprotno: Američanom je uspelo, sovjetski program pa je spodletel.