Pred štiridesetimi leti, 11. oktobra 1973, je Američan Charles Hickson tamkajšnjim oblastem skupaj s Calvinom Parkerjem mlajšim sporočil novico, ki je takoj pritegnila pozornost ne samo medijev, ampak tudi številnih znanstvenikov doma in po svetu. Podrobno je namreč opisal njuno srečanje z vesoljci in prepričal še tiste skeptike, ki zgodbicam o prebivalcih vesolja do takrat nikoli niso verjeli. Parker, ki je bil star 18 let, je namreč s takrat 42-letnim Hicksonom v mirni četrtkovi noči ribaril ob bregu reke Pascagoule v ameriški zvezni državi Misisipi. Ko sta brez uspeha namakala trnka, sta kar naenkrat opazila, da se je proti njima počasi spuščal neznani leteči predmet ali krajše NLP modre barve, ki je oddajal žvižgajoč zvok. Nato so se pojavila posebna bitja z usnjeno sivo kožo oziroma sivi stvori, ki so imeli na koncu okončin posebne izrastke, podobne prijemalkam ali rakovim kleščam. Hickson je sprva mislil, da so nekakšni roboti, a čez nekaj trenutkov se je izkazalo, da gre za prave vesoljce. Nenavadna bitja so namreč oba zgrabila pod pazduho in ju lebdeč nad tlemi odnesla na krov letečega predmeta. Kot je podrobno opisoval, se je nato pojavilo nekaj podobnega velikemu očesu, in predvideval je, da ju je pregledovalo. Parker je dodal, da je bil pri zavesti, a je bil paraliziran. »Opravili so res natančno preiskavo, kot bi to storil zdravnik,« se je spominjal. Srečanje z vesoljci se je nato končalo, saj sta se spet znašla natančno na tistem kraju, kjer se je vse začelo, NLP pa je medtem izginil. Tako Hickson kot Parker sta potrebovala nekaj časa, da sta si opomogla. V pomoč jima je bila tudi alkoholna pijača, ki jo je iz vozila prinesel Hickson. Ta se je spominjal, da je potreboval kar tri požirke, da se je pomiril in zbral.
Odločil se je, da bo o vsem skupaj poročal krajevnim oblastem
Policisti v šerifovem oddelku okrožja Jackson so ob njunem pripovedovanju seveda najprej sumili, da je vse skupaj le plod njune domišljije oziroma da sta bila pijana. Njuni izpovedi se je nato smejal celo stotnik Glenn Ryder, saj takim zgodbicam seveda ni verjel. A prijatelja se nista dala, saj sta bila prepričana, da so ju vesoljci res ugrabili, in niti na misel jima ni prišlo, da ne bi vztrajala pri svojih trditvah. Po formalnem razgovoru so ju napotili v sobo, kjer je bil nameščen skriti mikrofon, s katerim so ju želeli ujeti na laži. Policisti so snemali ves njun pogovor, Ryder pa je postajal vse bolj prepričan, da bi bila lahko njuna zgodba resnična, saj je opazil, da ju je vse skupaj tako prestrašilo, da bi se težko pretvarjala. Spominjal se je, kako je Hickson med pogovorom dejal Parkerju: »Tudi mene je dogodek na smrt prestrašil, sine. Spremljal naju bo vse življenje.« Ko je zgodba prišla v javnost, so jo seveda takoj pograbili številni mediji, tako ameriški kot tuji. V ladjedelnico Walker, kjer sta delala Hickson in Parker, se je tako poleg novinarjev in drugih radovednežev takoj zgrnila tudi množica številnih raziskovalcev in navdušencev nad neznanimi letečimi predmeti. Njuno srečanje z vesoljci je takrat polnilo naslovne strani številnih časopisov, hkrati pa še danes velja, da je bil to eden izmed najbolj raziskanih pojavov NLP v ZDA in svetu. Zgodil se je namreč ravno v času, ko so Američani iz številnih delov države poročali o tem, da so na lastne oči videli neznane obiskovalce iz vesolja. Raziskovanje odmevnega primera se je med drugim lotila tudi najstarejša organizacija za proučevanje NLP APRO (Aerial Phenomena Research Organization), ki je tja poslala profesorja strojništva s kalifornijske univerze Jamesa Harderja, sicer znanstvenega direktorja APRO. Z očividcema se je pogovarjal tudi astrofizik Josef Allen Hynek, ki je bil nekdaj znanstveni svetovalec vojnega letalstva ZDA, takrat pa je bil tudi že direktor novoustanovljenega centra za študije NLP ali CUFOS. Poleg različnih razgovorov sta Hickson in Parker opravila še test z detektorjem laži in omenjena znanstvenika sta ugotovila, da se je srečanje z vesoljci res zgodilo. »Zagotovo je bilo nekaj takega, kar ni bilo zemeljskega izvora,« je pozneje izjavil Hynek.
Hickson je nato postal prava medijska zvezda, saj se je pojavil v številnih radijskih govornih oddajah, dal intervjuje za različne medijske hiše in o nenavadnem dogodku pripravil tudi predavanja. Poleg tega naj bi imel leta 1974 še tri podobna srečanja z NLP in navajal, da so bila to tuja bitja, ki so komunicirala z njim in med drugim zatrjevala miroljubnost. Srečanje z vesoljci je nato natančno opisal v knjigi UFO contact in Pascaguola, izdani leta 1983. Niti potem se ni umaknil v zasebnost, saj je vse do smrti leta 2011 zgodbo pripovedoval prav vsakomur, ki ga je hotel poslušati. Njegov sin Eddie Hickson je tako še danes prepričan, da je oče želel le, da bi svet izvedel, da v vesolju nismo sami. Vseeno mu je bilo, ali mu kdo verjame ali ne. Zakaj je bil ravno on tisti, ki so ga izbrali vesoljci, pa do svoje smrti ni izvedel. Parker, ki ga je velika pozornost tako medijev kot navdušencev nad NLP sprva precej motila in ki je ob eni izmed obletnic dejal, da mu je dogodek postavil življenje na glavo, pa se je še istega leta, 1973, poročil in se zaposlil v naftni industriji. Pozneje se je udeležil več različnih konvencij, posvečenih NLP, enkrat pa ga je celo hipnotiziral priznani raziskovalec NLP Budd Hopkins.
