BACALAR – Zaspano naselje Bacalar v mehiški državi Quintana Roo je bilo nekdaj gnezdo majevske civilizacije, o rojstvu mesticev na mehiškem polotoku Jukatan pa govori zanimiva legenda. Španska ladja na poti iz Paname v Santo Domingo, ki je nedaleč od Jamajke leta 1511 doživela brodolom, je preživele pahnila v nemilost oceana, katerega tokovi so jih navsezadnje odložili na obali Quintana Rooja. Tam so jih ujeli Maji, nekatere žrtvovali, drugi so umrli zaradi bolezni, smrti sta ubežala le Jerónimo de Aguilar in Gonzalo Guerrero. Po dveh letih ujetništva so Guerrera ločili od prijatelja in ga predali majevskemu poglavarju Nachanu Kaanu. Tako se je začel asimilirati v kulturo Majev in si sčasoma ustvaril sloves pogumnega vojščaka, primernega za ženitev z majevsko žensko plemenite krvi. V zakonu so se jima rodili trije otroci, po legendi prvi mehiški mestici.
V 16. stoletju so Španci začeli svoj osvajalski pohod na Jukatan in leta 1543 kot prvo mesto v regiji zasedli Bacalar. Stoletje pozneje se je nad Bacalar zgrnila nova nevarnost – pirati, zato so leta 1729 nad laguno zgradili trdnjavo San Felipe, ki se je v drugi polovici 19. stoletja izkazala za pomembno oporišče Majev v vojni med domorodci in priseljenci, ki se je končala z zmago mehiške vojske evropskih priseljencev leta 1901. Trdnjava San Felipe še danes ponuja vpogled v zgodovino Bacalarja in razgled na barvito laguno ob svojem vznožju, muzej majevske civilizacije v trdnjavi San Felipe pa oživlja prave pirate s Karibov. Piratstvo v Karibskem morju korenini v 16. stoletju kot nasprotovanje kopičenju bogastva zaradi dobičkonosnega ameriškega rudarstva ter trgovine s sužnji, bombažem in lesom, kar je bila osnova meddržavnih konfliktov. Ti so (pre)močno Španijo postavili v nemilost Anglije, Francije, Nizozemske in drugih evropskih dežel, ki so omogočile vzpon piratov, da bi okrnile trgovsko in pomorsko moč Španije.
Jezero sedmih barv
Karibsko morje in Mehiški zaliv, kjer so vodile najpomembnejše trgovske poti med Španijo in njenimi kolonijami, je za dve stoletji razburkala evropska vojna, piratstvo pa se je razvijalo v dveh fazah. Začetna je pomenila osamljene napade izoliranih skupin z uporabo majhnih, hitrih, lahkih plovil. Pirati so poznali poti velikih ladij, se približali na videz miroljubno kot ribiči, nato pa zahrbtno napadli posadko. Druga faza, obdobje hegemonije, je prinesla razraščanje dobičkonosnega posla, ki je postavil pravila in disciplinske zahteve nove organizacije. Vojaška moč piratov je bila podobna državni vojaški moči. Morski razbojniki so v nasprotju s počasnimi in okornimi španskimi galejami uporabljali večje, okretnejše ladje za številnejšo piratsko posadko in napade pospremili z rezkim kričanjem. Med znanimi pirati, ki so uživali podporo rodne Velike Britanije, velja omeniti pomorščaka in politika Francisa Draka ter ladjedelca in pomorščaka Johna Howkinsa. V razbojniškem poslu niso bile izjema niti ženske, med katerimi sta zasloveli irska morska razbojnica Anne Bonny in njena angleška tovarišica Mary Read.
Mračna preteklost Bacalarja je pravo nasprotje njegovi sončni sedanjosti ob laguni Bacalar, drugem največjem sladkovodnem telesu v Mehiki, ki jo imenujejo tudi jezero sedmih barv. Sladkovodno prostranstvo s peščenim dnom je na območju apnenčastih tal ter džungelskega rastja in bohotnega trstičja pravo presenečenje – prijetno, kakopak. Njegova kalejdoskopska gladina v sončnem dnevu zablesti v barvah, razbohotenih od indigo modre prek turkizne do nebesno modrih odtenkov. V temačni modrini pa v sončen dan mežika 90 metrov globok naravni vodnjak Cenote Azul na jugozahodnem bregu lagune.
V peklenski vročini mehiškega poletja se prav prileže potopiti v njegovo osvežujoče nedrje. Bacalar ob sončnem zahodu še raztegne svoj barvni spekter, saj odhajajoča žareča krogla najprej pozlati jezersko gladino, ki se le prgišče minut pozneje kot zrcalo neba obarva v prelivajoče se bledo rumeno, nežno rožnato, sramežljivo vijoličasto in modrikasto.
