V nekem trenutku, ko sta njena otroka, punčka Nouy Al Sham in fantič Maden, risala, sama pa je že davno nehala brisati smrkelj izpod njunih nenehno prehlajenih noskov, je vstala in sedla k mizi k njima. Tiho. S trebuščkom, ki je nakazoval sedmi, morda osmi mesec nosečnosti. V angleščini je zmogla samo nekaj besed, jaz pa, no, arabsko nisem znala. Spremenila sem tipkovnico na mobilnem telefonu v Arabic in le pol metra narazen sva se začeli »pogovarjati«. Nehala sem iz papirja sestavljati pisane klobučke za plišaste igrače, ki so jih prijazni posamezniki v vrečah nosili v nastanitveni center, kajti tisti otroci tam niso imeli ničesar. In čeprav nisem slišala njenega glasu, so besede, ki sem jih prebrala, vpile. Wafaa'a ji je bilo ime. Pravi, da se z otroki odpravlja v Nemčijo k sorodnikom. In da kot vsi, ki bežijo, upa, da ji bo v »kraljestvu« Angele Merkel lepše. Ne vem, kje je zdaj, nekaj tednov po tem najinem pogovoru, upam pa, da je dobro, da sta dobro tudi njena otroka. In tisti, ki bo še prišel na svet. Na svet, v katerega si Wafaa'a zagotovo ni želela roditi še enega bitja. A tukaj je. Tukaj bo. Beži, ker letala nočejo zapustiti njenega neba.
Zaupa mi, da prihaja iz sirskega mesta Deir ez-Zur z okoli 130.000 prebivalci. Leži ob desnem bregu Evfrata, približno 450 kilometrov severovzhodno od Damaska, okoli 300 kilometrov jugovzhodno od Alepa in nekaj manj kot 150 kilometrov severozahodno od meje z Irakom. Mesto si je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi naftnih nahajališč še prav posebej nabralo moči. Januarja letos pa je tamkaj teroristična skupina Islamska država izvedla pokol pod nadzorom sirskih vladnih sil in ubila več kot 135 ljudi, od tega okoli 50 civilistov, 400 pa jih je ugrabila. Wafaa'a mi pove, da so porušili tudi enega najlepših visečih mostov čez reko Evfrat, zgrajenega leta 1927. Zazeva tišina, ko jo vprašam, kako se počuti, kje jo boli... In vnaša eno arabsko črko za drugo v telefon. In traja in traja. In tako zelo veliko se izgubi s prevodom. A izvem dovolj, da razumem, od kod solze, ki se ji v tistem trenutku pojavijo v kotičkih oči. Nedavno so ubili sestro njenega soproga, ki je bila v zadnjih mesecih nosečnosti. Dojenček ni preživel. Tudi sama v zadnjih mesecih nosečnosti se je odločila, da gre. V novo življenje.
Lakota, žeja in mraz
Nedavno je Visoki komisariat Združenih narodov za begunce poudaril, da najbolj ranljivo skupino, ki zahteva takojšnjo pomoč, sestavljajo ženske, invalidi in starostniki. Samske ženske so skupina beguncev, ki jo na poti čaka največ težav. In četudi živite kot noj z glavo zakopani v pesek, niste mogli spregledati, da se v Evropi dogajajo premiki. K nam prihajajo konvoji ljudi, ki bežijo pred oboroženimi spopadi, množičnimi poboji in nasiljem nad ženskami. V letu 2015 je od januarja do novembra v te naše kraje prispelo 950.469 razseljenih posameznikov in beguncev, ki so po poteh Mediterana pribežali iz Sirije (49 %), Afganistana (20 %), Iraka (8 %), Eritreje (4 %), Nigerije (2 %), Pakistana (2 %), Somalije (2 %), Sudana (1 %), Gambije (1 %) in Malija (1 %). Kar 24 odstotkov »prišlekov« v letu 2015 je bilo otrok, 16 odstotkov pa žensk. Številke teh dveh najbolj ranljivih skupin pa se iz meseca v mesec višajo. Ženske in otroci na obalah Grčije, Italije, Malte in Španije dnevno umirajo zaradi utopitve, lakote, žeje in mraza.
Punčka Marcine
Stara je dvanajst let in prihaja iz Demokratične republike Kongo. Skrbi za tri mlajše sorojence, medtem ko mama išče delo. Včasih mora Marcine tudi po opravkih, in sicer stran od relativne varnosti begunskega taborišča. Poskuša prodati nekaj malega na trgu ali pa išče kurjavo. Vsak dan znova je na očeh moškim in mladim fantom, ki bi ji lahko storili kaj žalega, in policistom, ki bi jo lahko aretirali. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce ima na svojih uradniških mizah nepreštevno veliko pričevanj o spolnem nasilju in zlorabah nad ženskami in otroki, ki se pomikajo po Evropi. Od 13.000 otrok brez spremstva se je lani za 4000 izgubila vsaka sled. »Artikli« katere trgovine so postali?
Mary Honeyball, poročevalka EP o položaju begunk in prosilk za azil v EU, je začetek marca, ko je v evropskem parlamentu potekal seminar za novinarje z naslovom Ženske begunke in prosilke za azil, večkrat poudarila, da so prav ženske pogosto žrtve več oblik diskriminacije in so v državah izvora ter tranzitnih in ciljnih državah bolj izpostavljene spolnemu nasilju in nasilju na podlagi spola: »Ni ogrožena samo osebna varnost begunk (dolga in nevarna pot v izgnanstvo, nadlegovanje, uradna brezbrižnost ter pogoste spolne zlorabe in nasilje, tudi ko že prispejo v kraj, ki naj bi bil varen, in njihova stigmatizacija v družbi zaradi tega), temveč te ženske skrbijo tudi za telesno varnost in preživetje svoje družine.« Ne pozabimo tudi, da kriminalne mreže za trgovino z ljudmi izkoriščajo pomanjkanje varnih poti v EU, regionalno nestabilnost, konflikte ter ranljivost žensk in deklet na begu.
Številka, ki se je je treba znebiti
Francoska nagrajena fotoreporterka Marie Dorigny, ki do junija razstavlja v bruseljskem Parlamentariumu, je pripravila razstavo poti po Evropi; na njenih slikah pa je mogoče najti predvsem ženske in otroke. »Nedavno sem se vrnila iz Turčije,« pove Marie. »Na čolnih, ki so prihajali na obalo, je bilo veliko nosečih žensk. Veliko jih je, ko so stopile na zemljo, izgubilo zavest. Zaradi izčrpanosti, strahu, stresa... Nekatere so v rokah pestovale dojenčke. To, kar je moč videti na grški in makedonski meji, je neopisljivo. Na tisoče ljudi je ujetih. Ženske pa so obenem v izjemni nevarnosti. Še posebno v velikih množicah brez kakršne koli organiziranosti.«
Obraz migracij se je v zadnjih šestih mesecih bistveno spremenil. Vedno več družin beži iz Iraka, Afganistana in Sirije, več kot polovica njih pa je žensk in otrok. Če potujejo celotne družine, je ženskam nekoliko laže, a so vseeno videti kot dolga reka, ki prihaja in odhaja. Med njimi jih veliko ne govori angleškega jezika, v tranzitnih kampih pa je prevajalcev bistveno premalo. Zato nisem bila začudena, ko mi je Wafaa'a zaupala, da sem na njeni poti prva, ki jo je obravnaval kot človeka. »Saj ne, da so bili do mene ljudje neprijazni,« reče, »le kot človeka me niso obravnavali. Zanje sem bila številka, ki se je je treba znebiti.«
Vsekakor bi bilo zanimivo videti kakšno fotoreportažo iz begunskih taborišč, a to ni preprost načrt. Ni čudno, da se veliko novinarjev tudi pri nas odloči za prostovoljno delo, da lahko v tem svetu hitro rastočega sovraštva vidijo jasno sliko, v kateri je otrok otrok ne glede na to, iz katere države prihaja.
Ne spimo vse naenkrat
Da morajo biti ženske obravnavane kot ranljiva kategorija, kar je z resolucijo potrdil tudi evropski parlament, je sedaj vsakomur jasno. Še vedno pa se jih obravnava kot pasivne sledilke, kar pa prav one postavljajo na laž. »Nikoli ne spimo vse naenkrat,« pove gospa iz Bagdada, ki čaka v tranzitnem kampu na grško-makedonski meji. »Ena od nas je vedno budna. Vse preveč zgodb o tem, da so katero okradli, smo slišale.« »Potuje« sama z dojenčkom in dvema prijateljicama. »Tako zelo sem utrujena,« pove. »Tudi če se odločim, da bom zaspala, ne morem. Nenehno se bojim, da se bo kaj zgodilo.«
Sicer sije sonce, a je zunaj vseeno mraz. Begunci se stiskajo v velikih šotorih, ki jih ogrevajo grelci, ob katerih pri nas pozimi vidimo zmrzovati kadilce. Druga ženska, mlada, je proti koncu nosečnosti in pričakuje četrtega otroka. Potuje že več kot dva tedna, Sredozemlje pa je prečkala v gumenjaku. »Če si noseč, je ta pot še posebno težka,« zavzdihne. »Dolge poti peš te izčrpajo.« Za ženske je nedvomno huje. »Skrbeti moramo za otroke in to je služba z neprekinjenim delovnim časom,« doda. »Moškim je laže. Skrbeti morajo samo zase.«
Njena prijateljica je rodila med potjo v Turčiji. »Še pravočasno mi je uspelo priti do bolnišnice, porod ni bil težak,« pripoveduje. A po tem, ko si je dovolila desetdnevni počitek, je morje »prepotovala« v lesenem čolnu z majhnim dojenčkom v naročju. »Vse, o čemer sem lahko premišljevala, je bila moja punčka. Tako zelo sem se bala, da jo bom izpustila in se bo utopila. Ali pa da bo zbolela, ker je bilo tako zelo mrzlo. Še vedno me skrbi zanjo. Noč in dan.«
Več kot tretjina smrti, povezanih s težavami v nosečnosti, se zgodi na kriznih območjih, v begunskih taboriščih. Dostop do primerne zdravstvene oskrbe je pomanjkljiv, nezadostno spremljanje težav s področja reproduktivne medicine pa je vzrok številnih nepotrebnih smrti. Spet, žensk in otrok. Splavi niso redkost, krvavitve prav tako ne. Si predstavljate, da ste v zadnjih mesecih nosečnosti in ure stojite v vrstah? Množica vas stiska z vseh stani, vi pa s svojimi rokami na trebuhu bolj ali manj uspešno skušate zavarovati življenje, ki ga nosite v sebi.
Ni denarja, ni poti
Bilo je na Šentilju, ko je za ograjo panična mahala mamica z dvema mulčkoma pri nogah. Bila je že tako utrujena, da svoje stiske pred otrokoma ni več zmogla skriti. »Kje je moj mož, najdite mi moža?!« je vpila in prosila za pomoč. Ni ga bilo. Je morda šel že naprej s prvo skupino v Avstrijo? »Ne morem verjeti,« odvrne, »da bi nas pustil same? Nikakor!« Ni se strinjala. A se je izkazalo, da se je motila. Soprog jih je pustil zadaj, se pririnil v prvo skupino, šel čez mejo. Tisti dan namreč niso vedeli, ali jih bo lahko šlo čez mejo 500 ali 1000. In on ni hotel tvegati in ostati zadaj, še eno noč preživeti na istem kraju.
V številnih tranzitnih kampih moški in ženske spijo skupaj, delijo si tudi stranišča. Ženske povedo, da nalašč ne pijejo, da ne bi hodile na stranišče in s tem tvegale zlorabe. Nekatere tudi raje spijo zunaj. In če jim ukradejo denar, kar ni tako zelo redko, ne morejo naprej. »Vseeno so tranzitne države primorane zapustiti v 72 urah. Zato se zgodi, da se odločijo za denar narediti vse. Postanejo žrtve trgovanja z belim blagom. In ko slišimo o tem, da je vse, kar potrebujejo, hrana, pijača in obleka, kažemo svojo nevednost. In potem so tukaj še otroci...
Deklici, stari osem in petnajst let, sta se potikali sami po registracijskem centru Vinojug. Skupina ljudi, ki ju je vzela k sebi, se je na lepem odločila, da sta za pot predragi, zato sta ostali zadaj, sami. Od tod do otroške prostitucije pa ni daleč. Ste že bili ponoči na železniški postaji v Rimu?
