Predani oče Ian Pratt se je pred dnevi s hčerjo pogovoril o fantih in razmerjih, eden od pogovorov, ki se jih očetje navadno najbolj bojijo in jih prestavljajo na poznejša leta. A Pratt, 44-letni Britanec, nima privilegija časa. Oče triletne deklice namreč boleha za smrtonosno boleznijo in ne bo dočakal dne, ko bo Georgiana prvič prestopila šolski prag, odšla na prvi zmenek, diplomirala, se poročila … A kljub temu želi biti z njo ob vseh pomembnih prelomnicah, želi, da njegova hči ve, kako zelo zaželen otrok je in kako zelo je ljubljena. In zahvaljujoč tehnologiji, bo Georgiana nekega dne deležna očetovih nasvetov, ki jih Britanec, odkar se mu je stanje poslabšalo, redno snema.
Dobro je, da najprej sami doživimo čim več
»Povedal sem ji, naj se ne zadovolji s prvim fantom, ki ji prekriža pot, in naj ne hiti s poroko. Z njeno mamo sva si ogledala dobršen del sveta, preden sva se odločila skočiti v zakonski jarem. Dobro je, da najprej sami doživimo čim več in šele pozneje to delimo. Povedal sem ji, da ji bodo fantje večkrat strli srce, a ko bo srečala pravega, bo vedela, da je ljubezen njenega življenja. Finančno bo preskrbljena, za to sem poskrbel, zato sem ji položil na srce, naj se ne poroči zaradi denarja. Edino, kar šteje, je ljubezen,« je nekaj nasvetov hčerki z mediji delil Britanec, ki je zaradi obolelega centralnega živčnega sistema priklenjen na invalidski voziček.
»Ko sem izvedel za diagnozo, me je najbolj skrbelo, ali se me bo Georgiana spomnila. Bo vedela kdo je bil njen oče?« je skrbi delil 44-letnik, ki mu je po napovedih zdravnikov ostalo le še kakšno leto življenja. Ian je bil od nekdaj zelo aktiven, fitnes je obiskoval po štirikrat tedensko, in ko je v vratu in okončinah začutil rahlo trzanje, mu ni posvečal preveč pozornosti. Tudi njegov zdravnik je trzanje pripisal pomanjkanju kalija. Nato je leta 2011 nenadoma v le nekaj tednih izgubil 20 kilogramov in vedel je, da je z njim nekaj hudo narobe.
Diagnoza
Nevrolog je ugibal, da ima najverjetneje preščipnjen živec v vratu, pregledal ga je tudi revmatolog, in ko je dobil izvide, je bil Ian presrečen, da ne boleha za rakom. Čeprav so zdravniki izključili to bolezen, pa še vedno niso vedeli, kaj mu je. To je ugotovil specialist za degenerativno bolezen živčevja. Ko je Ian na spletu preučeval, za kakšno bolezen gre, ga je zmrazilo: »Videl sem vse te grozljive fotografije in izvedel, da ljudje za boleznijo umirajo tudi dve leti po diagnozi. Nisem mogel verjeti, da sem eden izmed njih, in do zadnjega sem upal, da nisem,« je povedal 44-letnik, ki so mu dokončno diagnozo postavili po večmesečnih testiranjih septembra 2012. Takrat je tudi izvedel, da zdravila ni, da se mu bo stanje iz dneva v dan slabšalo in da bo umrl v treh do petih letih.
Ko si je nekoliko opomogel, je stekel v vrtec po hčer in jo objel, nato je nekaj dni neprestano jokal, dokler ni skoval načrta, kako bo ostal z njo tudi, ko se njegov čas izteče. Zdaj se trudi izkoristiti vsak skupni trenutek, z ženo sta odločena, da bosta deklici pričarala prečudovito otroštvo in ogromno lepih spominov, ki jo bodo, poleg očetovih videoposnetkov, spremljali skozi življenje.
