Mesto je zraslo iz nekdanje vasi, v kateri so sejme prirejali vsak ponedeljek, in tako je poznejša prestolnica dobila današnje ime.
Kot veliko drugih velikih mest v osrednji Aziji ima tudi Dušanbe burno zgodovino. Menjale so se najrazličnejše oblasti, med drugim je bilo mesto sedež zadnjega buharskega emirja Saida Aličmona (1920.). Sem se je zatekel pred boljševiki. A njegova vladavina je bila kratkega veka, kajti že leta 1921 so kraj okupirale čete, ki jim je poveljeval Ismail Enver oziroma Enver paša. Leto pozneje so mesto zavzeli boljševiki in postalo je prestolnica socialistične tadžiške republike v sklopu Sovjetske zveze. V letih od 1921 do 1961 so kraj imenovali Stalinabad, nato pa je postalo Dušanbe in od leta 1991 je mesto prestolnica samostojne države Tadžikistan.
Dostop v prestolnico ni preprost
Dežela je pretežno gorata, cestne povezave izjemno slabe in pomanjkljive. Turistične agencije se ne odločajo za obisk Tadžikistana, saj dežela velja za manj privlačno, posebno njen južni in vzhodni del sta tudi nevarna, saj se posledice nedavne državljanske vojne še niso polegle, območje pa meji na Afganistan, ki na splošno velja za nevarno deželo. Opozarjajo pred nasilnimi roparskimi, kriminalnimi združbami, pred katerimi niso zaščiteni niti tujci.
Kljub opozorilom smo si priskrbeli vizum za Tadžikistan, ker smo potovali iz Uzbekistana v Kirgizijo, in obiskali tudi Dušanbe. Pot je bila res težka, manj prijetna. Na mejnem prehodu v Penjikentu, nekoč pomembnem budističnem središču osrednje Azije, smo najeli taksi in se za 120 dolarjev odpeljali do Dušanbeja. Javnega prevoza turisti sicer ne uporabljajo, saj so vozila dotrajana, vselej prepolna potnikov, vožnja pa traja – tudi če se peljete s taksijem – vsaj 8 ur (za 290 kilometrov!). Ceste so obupne, vožnja prek pamirskih obronkov je naporna in jo še najbolje premagujejo džipi ali stare, robustne ruske volge. Nekdaj pomemben krak svilne ceste, po katerem so stoletja tovorili predvsem začimbe, svilo, kitajski porcelan in drugo, še danes obratuje, le da so kamele in osle zamenjali tovornjaki. Cesta, ki si komaj zasluži to oznako, je v večjem delu makadamska, polna lukenj, ostrih skal, prahu in številnih vozil, ki se po polžje vlečejo prek 3772 metra visokega prelaza Anzob proti Dušanbeju.
A ko premagaš napore dolgega potovanja, te čaka prijetno presenečenje: ena najmanjših prestolnic, a prijazna in simpatična – Dušanbe.
Imeli smo sicer velikansko smolo!
Ko smo se v večernem mraku pripeljali na obrobje mesta, nam je taksist pojasnil, da je prestolnica hermetično zaprta, kajti predsednik države Emomali Rahmon je čakal obisk iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinežada in afganistanskega prvega moža Hamida Karzaja. Tako so bile vse ulice, ki vodijo v središče, zaprte, povsod policija in kolone hupajočih vozil. Hotel smo morali poiskati kar peš. Pa ni bilo prehudo. V siju milijonov luči smo si lahko mirno ogledali glavno ulico Rudaki, na kateri stoji večina pomembnih stavb, tudi predsedniška palača.
Utaborili smo se v značilnem socialističnem hotelu Vakš. Dostojanstvena stavba, ki je bila v državljanski vojni domovanje mudžahidov, nato shajališče bogatejših sovjetskih gostov, je čedna le navzven. Sobe so opremljene z vegastim pohištvom, topla voda najbrž priteče iz pip le ob posebnih priložnostih, največje presenečenje (in razočaranje) pa je bila skrajno zoprna receptorka, ki nas je vsak večer čakala v hotelski avli in zahtevala plačilo na roko in vnaprej. Da bi se potrudila napisati račun za prejete zneske, ji še na misel ni prišlo. Prava tečna matrona torej, pravi relikt minulega režima. O prijaznosti do tujcev ne duha ne sluha. Tudi o znanju kakšnega jezika – razen domačega in ruščine – ne. Kot v večini osrednjeazijskih dežel prevladuje tudi tukaj poleg tadžiškega, uradnega jezika ruščina, tu in tam pa naletiš tudi na koga, ki zna angleško, predvsem delavci v turističnih agencijah.
A Dušanbe se naglo razvija v sodobno prestolnico
Zlahka je moč najti lepo urejen internetni lokal, samopostrežno restavracijo, lično urejene prodajalne s spominki, v mestu je dobro urejen javni promet, skorajda v središču pa je tudi letališče.
Potepanje po Dušanbeju turista obogati z marsikatero izkušnjo. Mesto je polno zelenja, ulice so prostrane, občutek imaš, da je za vseh 720.000 prebivalcev več kot dovolj prostora in svežega zraka. Ljudje so prijazni, radovedni, odprtih src. Zelo jih zanima, kako živijo ljudje v Evropi, tudi to, kako je v Uzbekistanu, saj je tam močna tadžiška manjšina. Tadžiki namreč ne potujejo, saj nimajo možnosti, predvsem zaradi revščine, politične zaprtosti dežele in slabih odnosov s sosedami. Na trgu pred hotelom smo lahko vsak večer uživali v druženju z domačini ob hladnem pivu baltika in tradicionalnem ražnjiču iz ovčetine (šiš kebab) ter dobrem ploščatem kruhu, ki mu pravijo nan. Vsekakor pa je treba poskusiti tudi tradicionalni pastirski kurtob, jed iz popečenega testa, zelenjave, pekoče paprike, jogurta in masla.
Kljub za naše pojme sorazmerno nizkemu življenjskemu standardu (povprečna mesečna plača Tadžikistanca se giblje nekaj nad 100 dolarji) se ljudje radi srečujejo in zabavajo. Zanimiv je običaj večernega druženja celih družin, tudi ponočevanja otrok. Čeprav je Tadžikistan muslimanska država, se spije veliko alkohola, predvsem piva in vodke. Alkohol konzumirajo tudi ženske in le redke smo videli, ki bi si zakrivale lase z ruto.
Posebno doživetje je ogled Narodnega muzeja, v katerem hranijo 14 metrov dolg kip ležečega Bude iz Khatlona. Leta 1966 so ga odkrili v bližini Penjikenta in velja za največjo upodobitev Bude v tem delu Azije. A tudi nakupovanje je prav posebna športna panoga, saj prodajalci radi barantajo, da še kupca prevzame strast do pogajanja. In ko smo v starem letalu jakovljev 40 poleteli iz Dušanbeja proti Biškeku, prestolnici Kirgizije, smo se strinjali, da je bilo nekaj dni v prestolnici Ponedeljek prijeten oddih sredi dolgega, napornega popotovanja po osrednji Aziji.
