Poln grških čarov, le oljčnega olja ni

Je vulkanskega izvora, tam namreč leži delujoči krater oziroma kaldera Nea Kameni, ostanek vulkana, ki je pred 3500 leti povzročil, da so se tri četrtine otoka potopile, in še danes obstaja mit oziroma legenda, da je Santorini potopljena Atlantida. Ime so mu v 13. stoletju nadeli Veneti po sv. Ireni, poznan pa je še kot Thira. Celoten arhipelag sestavlja še otoček Thirasia, Santorinijeva sestra, na njej pa je vas z le 250 prebivalci, do katere pridemo tako, da se od pristanišča vzpnemo po približno 270 stopnicah.

Značilna santorinska arhitektura, torej belo-modre hiške s kupolastimi strehami, in res fantastični razgledi privlačijo turiste z vsega sveta in na tisoče Grkov, saj polet iz Aten traja le urico, plovba iz Pireja pa ne vzame niti pol dneva.

Krasijo ga čudovite plaže, obala je dolga kar 69 kilometrov, na vzhodu ležijo Kamari, Perisa, Perivolos s črnim vulkanskim peskom in na jugu Kokini Paralia (Rdeča plaža) z rdečim, zalivi pod strmimi klifi vabijo v objem, na južnem robu pa je Vlichada z drobnimi kamenčki. Večina je dostopna s prevoznim sredstvom po, presenetljivo, zelo urejenih cestah.

V Athiniosu, glavnem pristanišču v zalivu pod vasico Fira, kamor priplujejo trajekti iz celotne Grčije, se vkrcamo na ladjico King Thiras, poimenovano po špartanskem kralju, in ob klifih, ti se vijejo kar do tristo metrov pod nebo, odplujemo do vulkana Nea Kameni. Po polurnem vzpenjanju na vrh, med potjo ne prizanašata vročina in sonce, in ogledu svetovno znanega naravnega geološkega parka nas Špartanec odpelje še v zaliv s termalnimi vrelci Palea Kameni. Ob plutju po mirnem morju se pogled dviga proti belim hišicam na vrhu strmih pečin. V resnici sta to svetovno znani vasi Fira in Oia oziroma Ia, ki se ponosno razkazujeta z vseh razglednic, in na obe se lahko vzpnemo po par sto stopnicah, do prve pelje celo vzpenjača.

Ja, res je, otok je v živo še lepši kot na fotografijah! Prestolnica Fira, znana tudi kot Hora, je bila ustanovljena v 18. stoletju, da bi otočani lažje prišli do morja, ko so se preselili iz beneške citadele. Vendar jo je okoli 1956. porušil potres in znova so jo zgradili tako, da se terase, na katerih so kupolaste cerkve in jamske hiše s sodasto streho, zajedajo v pečino. Po fantastičnem razgledu in nepozabnem sončnem zahodu je znana Oia, ki leži na najbolj severni točki otoka, prek dvesto stopnic pa lahko obiskovalci za primerno ceno prejezdijo celo na oslu. Vsekakor vredno premagovanja, saj na vrhu čakajo ozke uličice, bele in pastelne stavbice in cerkvice z modrimi kupolami, ki se oklepajo prepadnih sten pečine. Nepopisni gneči se ne da izogniti, kajti vsi hočejo že tri ure pred zahodom najti prostor in videti, kako bo sonce zašlo za morje, ter ga ovekovečiti. Ostane neprecenljiv spomin, ki bo grel vse zimske in turobne dni. Oia velja za zelo kozmopolitsko in precej spominja na Benetke, prejela je že več priznanj za eno najlepših turističnih vasic. V njej je mogoče prenočiti, vendar je treba odšteti od 300 evrov navzgor.

Na tem kikladskem biseru je še veliko naravnih lepot. Vas Imerovigli je na najvišje naseljeni točki, na 300 metrih nad morjem na robu kaldere, okrog katere so hoteli zgrajeni v obliki amfiteatra. Ruševine dorskega mesta antična Thira ležijo na čelu skalnatega rta, 370 metrov nad jugovzhodno obalo. Pot na vrh, od koder se ponuja čudovit razgled na Kamari, eno najbolj obiskanih turističnih središč na otoku, je priporočljiva s skuterjem ali štirikolesnikom, tisti s kondicijo pa se nanjo odpravijo peš. Večina razvalin v tem kraju izhaja iz obdobja Ptolemajcev, ki so v 4. in 3. stoletju pr. n. št. tu postavili svetišča egipčanskim bogovom.

Na poti do Kamarija na obisk čakajo vinoteke oziroma vinski muzeji, ljubitelji žlahtne kapljice bodo navdušeni, saj na otoku uspeva kar 50 sort grozdja. Zanimivost je, da je Santorini skoraj edini grški otok, ki ne prideluje oljčnega olja, oljke namreč zaradi vulkanskih tal ne uspevajo.

Ta kikladski biser je pravi raj za arheologe, saj ima bogata najdišča, najbolj znano v tej skupini otokov je Akrotiri, francoski geolog F. A. Fouque je zato otok celo poimenoval egejski Pompeji.

Seveda so tu še prijazni in nevsiljivi prebivalci, z iskrivim temperamentom in hedonističnim načinom življenja. Po obisku tradicionalnega grškega večera vas bo še dolgo preveval občutek, kako je bilo, ko ste okusili uživanje po njihovo. Megales stigmes zume! Potomci Helenov pravijo, da živimo za velike trenutke. In mednje zagotovo spada obisk Santorinija.