Ameriška vesoljska agencija Nasa je pred 45 leti postavila nov mejnik v raziskovanju vesolja. Proti Luni je odletela posadka vesoljske ladje Apollo 10, ki je bila generalka pred pristankom človeka na tem Zemljinem edinem naravnem satelitu. Apollo 10 je bil četrti vesoljski polet posadk astronavtov iz programa kapsul Apollo ter hkrati že drugi polet ameriških astronavtov k neposredni bližini Lune.
Odprava je 18. maja 1969 na krovu najmočnejše satelitske nosilne rakete na svetu Saturn V (znana tudi pod oznako SA 505) poletela iz izstrelišča 39B Kennedyjevega vesoljskega središča na Floridi. V njej so bili trije izkušeni ameriški astronavti Thomas P. Stafford, John W. Young in Eugene A. Cernan. Stafford, ki je tako kot Young že tretjič odletel v vesolje, je bil poveljnik celotne odprave. Njegov kolega Young je bil pilot komandnega modula, Cernan (zanj je bil to drugi polet v vesolje) pa pilot lunarnega modula.
Izstrelitev je potekala brez težav, saj sta prvi dve stopnji rakete odpadli v skladu z načrti. Delovanje tretje stopnje, znano tudi kot S-IVB, pa je celotno kompozicijo, težko blizu 120 ton, utirilo v nizko parkirno orbito okrog Zemlje. Po kratkem kroženju v tej začasni ali parkirni orbiti se je ponovno vključila tretja raketna stopnja S-IVB in ponesla servisni in komandni modul vesoljske ladje Apollo 10 in lunarni modul ali LEM proti Luni. Sledil je manever spojitve in priklopa ter izvleka lunarnega modula iz stožičastega vrha že omenjene tretje raketne stopnje. Za pot do Lune je bilo vse pripravljeno. Da se v tem času astronavti ne bi dolgočasili, so jim pri Nasi omogočili uporabo male prenosne Westinghousove TV-kamere, ki je tehtala 5,5 kilograma in je imela tudi 7,5 centimetra velik zaslon.
Luna kot
mavčni odlitek
Medtem ko prva posadka Apolla 8, ki je pol leta prej letela proti Luni, te s prostim očesom ni videla, dokler se ji ni približala, sta jo Stafford in Young videla, ko je bila ta od Apolla 10 oddaljena še 200.000 kilometrov. Potem ko se je Apollo 10 21. maja Luni le približal, so nadzorniki poleta na Zemlji obvestili astronavte, da je njihove televizijske oddaje gledala najmanj milijarda ljudi na Zemlji.
Vesoljska ladja naj bi se po izračunih strokovnjakov približala površini Lune na okrog 110 kilometrov in posadka je bila nad pogledom njenega površja impresionirana, čeprav je Stafford menil, da ga ta spominja na velik mavčni odlitek. Časa za njeno opazovanje niso imeli veliko, saj so morali hitro vključiti glavni raketni motor servisnega modula, ki je imel nalogo zaviranja v vstop v orbito okrog Lune. To delo je opravil v šestih minutah, ko so imeli astronavti spet čas za pogled na Lunino površino, ki je Stafforda in Cernana spominjala na vulkanski kraj v Arizoni. Vse tri astronavte je presenetil občutek, da okrog Lune krožijo počasneje kot okoli Zemlje. To jim je bilo všeč, saj jih je že prvo kroženje pripeljalo skoraj neposredno nad kraj, kjer naj bi se po načrtih čez dva meseca spustil Apollo 11. Ob tretjem obkroženju je Apollo 10 svoj pogled prek male barvne televizijske kamere posredoval na Zemljo.
Nevarni manevri pred združitvijo
Šest ur po vstopu v orbito okrog Lune sta se Cernan in Stafford začela pripravljati na polet s pristajalnim modulom ali LEM. Ko je polet Apolla 10 trajal že skoraj 100 ur, se je LEM ločil od komandnega in servisnega modula in začel samostojen polet nad površino Lune. Takrat je Stafford sprožil zaviralni raketni motor, ki omogoča spuščanje LEM na njeno površino. Motor je gladko deloval, LEM pa se je gibal prek površine Lune. Astronavta sta sledila bodoči predvideni poti letenja Apolla 11 prek Morja tišine in dosegla točko, ko sta bila od površine Lune oddaljena vsega skupaj 14.447 metrov. Ko ju je iz komandnega modula zagledal astronavt Young, sta bila od njega oddaljena 120 kilometrov. Drugič, ko je vzel v roke sekstant, je lahko LEM videl, ko je bil oddaljen 550 kilometrov. Uro po prvem vžigu raketnega zavornega motorja, namenjenega pristanku na Luni, sta Stafford in Cernan ponovno vžgala omenjeni raketni motor. Šlo je za potovanje oziroma trajektorijo vrnitve h komandnemu in servisnemu modulu. Stafford je plin raketnega motorja povečal iz 40 na 100 odstotkov.
Od največje razdalje 630 kilometrov od komandnega in servisnega modula je LEM tako hitro pripotoval na razdaljo vsega 78 kilometrov. Pri tem približevanju je LEM na Luninem nebu izvedel nekaj manevrov, ki niso bili predvideni in so pomenili kar precejšnjo nevarnost za oba izkušena astronavta. Vendar se je na srečo vse to dobro končalo. Tako sta bila oba astronavta po osemurnem preizkušanju LEM (ali vesoljskega pajka, kot so ga tudi nekateri imenovali) pripravljena na ponovno združitev s komandnim in servisnim modulom in njegovim varnim zavetjem.
Vse pripravljeno za Apollo 11
Potem ko je Apollo 10 31-krat obkrožil Luno, je posadka vžgala glavni raketni motor, ki ji je tako omogočil potovanje nazaj na Zemljo. Na domači planet se je vračal z največjo hitrostjo, ki jo je kdaj dosegla vesoljska ladja s človeško posadko, in to s kar 39.897 kilometri na uro ali 11,08 kilometra na sekundo. Po osmih dneh, treh minutah in 23 sekundah potovanja je kapsula Apolla 10 26. maja 1969 pristala na gladini Tihega oceana, 690 kilometrov od otočja Samoa in samo šest kilometrov od primarne ladje, ki je imela na skrbi pobiranje astronavtov. Fantastično potovanje se je končalo. Zdaj ni bilo nobenega dvoma več, da Apollo 11 v naslednjih dveh mesecih ne bi izpeljal še zadnjih nekaj kilometrov do površine Lune in tako s prvima Zemljanoma izvedel zgodovinski pristanek človeka na nekem drugem nebesnem telesu.
Voda jim ni bila všeč
Posadka Apolla 10 je bila prva iz programa Apollov, ki med poletom ni imela nobenih bolezni. Pritoževali so se edino nad vodo, saj so ji morali astronavti dodajati klor. Hitro se je namreč zgodilo, da so zaradi napak v proceduri navodil klora v vodo dodali preveč. Zato je ta imela precej neprijeten okus. Bolj kot okus je bila težava ta, da je vsebovala plin. S tem so se srečevali že pri prejšnjih poletih, zaradi česar so strokovnjaki vrečo z vodo predelali tako, da se je plin izločil iz nje. A kaj, ko v tem primeru ta sistem ni deloval. Slaba kakovost vode je vplivala na apetit astronavtov, saj so občasno spuščali obroke. Nič kaj boljšega okusa ni bila niti hrana. Nasin strokovnjak Donald A. Arabian jo je opisal kot nekaj, kar bi našli »v človeškem smetnjaku«. Paštete v obliki klobasic so bile tako podobe zrnom gume, ki dajejo neprijeten okus. Stafford je ugotovil, da je nekaj v novejšem času dodanih jedi, ki se jih je lahko jedlo z žlico, le boljših.