Raziskovanje vesolja je bilo za človeka že od nekdaj eden izmed največjih izzivov in številni znanstveniki po svetu so kar tekmovali, kdo bo postavil nov mejnik. Ravno te dni je minilo natanko 50 let, odkar je v vesolje skupaj s človeško posadko, z že izkušenima astronavtoma Charlesom Petom Conradom (ta je namreč v vesolje letel že drugič) in Richardom Gordonom (zanj je bil to prvi podvig), z iztrelišča v Cape Canaveralu na Floridi s pomočjo medcelinske balistične rakete Titan II poletel Gemini 11. Ta vesoljska ladja je bila del programa Gemini, ki je bil most med prvimi enosedežnimi in enostavnimi ladjami Mercury ter seveda znatno večjimi in zapletenimi trisedežnimi vesoljskimi ladjami Apollo, katerih končni cilj je bil pristanek človeka na Luni.
V Geminiju sta bila lahko hkrati le dva astronavta, ki pa sta bila, glede na majhen prostor, še precej utesnjena. Takoj po izstrelitvi sta se že v prvi orbiti srečala in združila z raketno stopnjo Agena D, kar še danes velja za rekord, saj v naslednjih letih nikomur več ni uspelo, da bi se vesoljski plovili združili na tak način. Zahvala za tovrstni dosežek gre računalniku na krovu in radarskemu sistemu ob minimalni pomoči kontrole na Zemlji. Po združitvi je Gemini 11 uporabil glavni raketni motor Agene D in se povzpel 1370 kilometrov visoko nad Zemljo. Na tej višini je ostal slabe tri ure, kar je prav tako še danes svojevrsten rekord. Namreč, doslej še niti eni vesoljski velesili, tako sovjetski, ruski, ameriški kot kitajski, ni uspelo doseči takšne višine ali oddaljenosti med kroženjem okrog Zemlje. Vse to je seveda treba ločiti od primera vesoljskih ladij Apollo, ki so potovale proti Luni skozi velike vesoljske globine in blizu 400.000 kilometrov daleč.
Prvi vesoljski sprehod
Čeprav se je posadka Geminija 11 z Ageno D združila kar štirikrat, je še vedno ostalo dovolj časa za nenačrtovano peto vesoljsko srečanje. Astronavt Gordon je tako izvedel prvi vesoljski sprehod, ki je trajal dve uri. Medtem je pritrdil 30 metrov dolg kabel, ki je bil spravljen v enoti za spanje v raketi Agena D, na vesoljsko ladjo Gemini 11. Z njim sta izvedla pasivni stabilizacijski eksperiment, ki pa ni potekal po pričakovanjih, saj se kabel ni v celoti raztegnil. Nato je izvedel še en, tako imenovani stoječi vesoljski sprehod, in sicer ko se je samo dvignil in postavil na noge v vesoljski prostor. Namen je bil fotografiranje zvezd, Zemlje in oblakov, vse skupaj pa je trajalo dve uri. Astronavta sta morala skupaj opraviti kar 12 znanstvenih eksperimentov, od nočnega snemanja, že omenjenega kabla pa vse do dela z orodjem v vesoljskem prostoru.
Po 44. obkroženju planeta in skoraj treh dneh se je program Gemini 11 končal, kar je pomenilo, da sta se astronavta s pomočjo računalniško vodenega postopka z Zemlje vrnila na naš planet. Zanimivo pri vsem skupaj je, da je bil Gemini po vrnitvi na Zemljo lažji za skoraj 2000 kilogramov (s 3800 kilogramov, kolikor je tehtal ob izstrelitvi, na 1920 ob pristanku na Zemlji), kot je bila teža servisnega modula. Pristal je 2,4 kilometra od načrtovanega kraja na morski gladini oziroma samo 4,5 kilometra od ladje vojne mornarice USS Guam. Ker pa sta bila oba astronavta mornariška častnika, je bil tudi emblem poleta zasnovan v modri mornariški barvi. Vesoljska ladja je trenutno razstavljena v kalifornijskem muzeju znanosti v Los Angelesu.
V ozadju še drznejši načrti
Družba McDonnell, ki je takrat izdelala vesoljsko ladjo, danes pa jo poznamo pod imenom Boeing, je imela še drznejši predlog, in sicer polet Geminija okrog Lune. Tega bi izvedli z dvema raketama. Raketa Titan II bi kapsulo Gemini ponesla v orbito okrog Zemlje, nato pa bi močnejša raketa Titan III C v orbito ponesla še raketno stopnjo. Z njo bi se Gemini združil in z vžigom raketnega motorja bi ga ponesla na oblet Lune. To bi bil seveda spektakularen vesoljski dosežek v takratni tekmi, a je znameniti direktor Nase James Webb zamisel zavrnil, ker je bila preveč konkurenčna programu Apollo, ki je bil sredi šestdesetih let na vrhuncu razvojnega cikla, in seveda predraga.