Pod Matterhorn derejo z vseh celin

S 4478 metri je švicarsko-italijanski Matterhorn (italijansko Monte Cervino, francosko Le Cervin in v wališkem narečju Huru) le ena najvišjih evropskih gora oziroma alpski vrh, himalajski vršaci in mogočne gore Južne Amerike ga skoraj enkrat presegajo. Kljub temu velja Ptičji kljun, tako mu pravijo na italijanski strani, za kralja gora, predvsem zaradi edinstvene oblike, dolge konice, ki sega neskončno v nebo. Skoraj pravilne oblike se kot ozek rog pne nad pokrajino, najlepši pogled nanj je iz stare gorske vasice Zermatt, ki se je že pred desetletji prelevila v mondeno meko alpinizma. Nad njo se je pred poldrugim stoletjem odvijala dramatična tekma, ki se je končala s tragedijo, štirimi mrtvimi.

Takrat so bili Angleži med pobudniki alpinizma in turizma v Alpah, po tragediji je kraljevska hiša resno razmišljala, da bi »nesmiselni šport« in porajajoči se alpinizem preprosto z zakonom prepovedali. Zgodilo se je nasprotno, razvnela se je gorniška mrzlica, začele so se vratolomne tekme za še neosvojene vrhove, nove smeri ter časovne rekorde. Za letošnji jubilej so pod krutim očakom uredili pomnik neznanemu gorniku, turistična dejavnost beleži nove rekorde, saj k vznožju znamenite gore to poletje derejo z vseh celin.

Pripotoval je iz Afrike

Najpogosteje fotografirana in najbolj prepoznavna gora sveta, Matterhorn, je geološko Afričan, ki se je pred 45 milijoni let z afriško kontinentalno ploščo prerinil v Evropo. Nenavadna oblika je predvsem posledica erozije, pesniške duše govorijo o idealni gori, popolnem vrhu, res je morda najbolj samosvoja, ko z rahlo zavito in zelo ozko konico sega v nebo. Kdor hoče na vrh, se odpravi z zadnje koče na pot ob 3.30, vsako leto jih na konico pripleza vsaj 3000. Tako je v poletnih mesecih na strmi gori veliko prometa, le redko je zmagoslavje moč uživati v samoti. Pot je izjemno strma in nevarna, a ne zmanjka tistih, ki želijo enkrat v življenju stati na samotnem vrhu kljuna in občudovati okolico.

Matterhorn je že dolgo turistična znamka in paradna gora evropskega alpinizma. Pred leti so iztočno točko, kočo in zavetišče Hörnli, celo zmanjšali, da bi omejili število tistih, ki silijo navzgor. Mnogo domačinov in ljubiteljev ter občudovalcev gora poudarja, da je Zermatt z okolico in goro postal alpski disneyland, saj beležijo več kot dva milijona prenočitev na leto. Prihaja tudi veliko takšnih, ki ne morejo na goro, želijo pa biti vsaj v njeni bližini. Dozdajšnjih morda že milijon vzponov je podkrepilo čar nevarne gore, na njej je življenje izgubilo več kot 550 ljudi, kar je menda žalosten svetovni rekord. Večina žrtev je pokopanih ob vznožju, med njimi tudi 16-letni Američan, čigar starši so z daljnogledom videli sinovo strmoglavljenje, na spomenik pa dali vklesati: »Odločil sem se za plezanje in goro!« Tudi člani nesrečne prve odprave so pokopani tam.

Zadnji alpski štiritisočak

Pred 150 leti so bili vsi pomembni alpski očaki že osvojeni, le samotni, pogosto v skrivnostne meglice zaviti Matterhorn je bil še skoraj nedolžen. Domačini so se ga bali in pripovedovali o duhovih in nenavadnih bitjih, ki z njega mečejo velike skale. Vznožju so se bližali v strahu in spoštovanju, le redko kdo si je upal v steno. Pred 150 leti sta se ojunačili dve navezi, Italijani so se proti vrhu podali z južne strani, prek hrbta Leongrat, Angleži s francoskim in domačim vodnikom pa s severa prek Hörnligrata. Zmagali so odločni Britanci, a zmagoslavje je bilo kratko, saj je nekaj ur pozneje pol britanske naveze strmoglavilo v globino.

Matterhorn je bil torej zadnji v nizu osvojenih alpskih štiritisočakov, zgodilo se je 14. julija 1865. Obletnica velikega triumfa in tragedije obuja spomin na nikoli povsem pojasnjeno dogajanje, ki ga zdaj poskuša razrešiti še ljudska igra. Novo knjigo Padec z neba, dokumentarni roman o gori vseh gora, je prispeval znameniti gornik iz Južne Tirolske Reinhold Messner. Italijanski, nemški in domači wališki ljubiteljski igralci to poletje pod goro na prostem igrajo dramo o usodnih urah. V njej podajajo svojo resnico o tragediji na gori, ki jo je kot izraz »zdrave tekmovalnosti med narodi« poskušal v nacistične propagandne namene zlorabiti Josef Goebbels. Večpomenski simbol Matterhorn je leta 1938 na filmskem traku ovekovečil pionir gorniškega filma Luis Trenker. Nacionalistična faza alpinizma je sledila neposredno romantično-herojski dobi, po drugi svetovni vojni se je začela doba velikih individualistov.

Preveč neučakani Britanec?!

Prvi vzpon 14. julija je bil vsekakor mednarodni veledogodek. Vodja podviga, ambiciozni Britanec Edward Whymper, je navezo sestavil s francoskim vodnikom Michaelom Crozom iz Chamonixa, vključevala je rojake, duhovna Charlesa Hudsona, lorda Francisa Douglasa, Roberta D. Hadowa ter domačina, švicarskega vodnika Petra Taugwalderja in njegovega mladoletnega sina. Nesrečna domačina v ljudski igri igrata davna potomca enakih imen. Štiri leta so se v vasi ukvarjali z zgodbo, prepričani, da za tragedijo ni bil kriv vodnik, marveč neučakani Britanec, ki je sto metrov pod ciljem prerezal varovalno vrv in se sam pognal proti vrhu. Sam vzpon je potekal brez problemov, na vrhu je bilo zmagoslavje veliko, Italijani, ki so se razočarani obrnili, premagani. Zmagovita naveza je ostala na vrhu nekaj ur, zadnji se je z njega spustil Anglež in kmalu dohitel skupino. Prerezano vrv je švicarski vodnik zamenjal s tanjšo, ta pa se je kmalu pretrgala, nesrečniki so strmoglavili več sto metrov v globino, lorda Douglasa niso nikoli našli. Naslednji dan se je v vas vrnila le trojica s hudo poškodovanim vodnikom Petrom, ki se je s poslednjimi močmi obdržal na steni. Odtrgana vrv je shranjena in na ogled v posebni zastekljeni vitrini v vasi. Kaj točno se je pripetilo, ne bomo nikoli izvedeli, Whymper je do konca trdil, da je kriv vodnik, ki je uporabil napačno vrv.