David Rose, 24-letnik iz Kalifornije, je s svojim poslovilnim pismom ganil ves svet, je poročal index.hr. David, ki je imel od rojstva cerebralno paralizo, bil gluh, nato pa je zbolel še za težko obliko pljučnico, je sestri naročil, naj po njegovi smrti pismo objavi na njegovem blogu.
Poslovilno pismo
»Danes sem izvedel, da imam hudo obliko pljučnice. Ne gre za lažjo obliko, pri kateri nekaj dni kašljaš in se nato vrneš domov in ješ sladoled, kot da ni nič. Gre za tako hudo obliko, po kateri iz bolnišnice ne prideš več domov. Moja oblika pljučnice lahko prizadene zdrave ljudi, ki se ukvarjajo s športom in lahko dvigajo avtomobila, ne vem pa, kako bo videti pri meni. Nikoli nisem bil v telovadnici, sem pa bil dvakrat v komi. No, druga koma je bila kar v redu, saj sem imel smešne sanje. Sanjal sem namreč o svoji prijateljici Kate. Imel sem tri prijatelje s cerebralno paralizo, tako resno, kot je moja, in vsi so zboleli za pljučnico. Odšli so v bolnišnico in se niso več vrnili. Prva je bila Tabitha, ki je bila stara 10 let in bila moja sošolka. Njena smrt me je zelo prizadela, saj nisem mogel razumeti, zakaj se ni vrnila. Bil sem premlad za take stvari, in ker sem še gluh, mi učitelji niso mogli na preprost način razložiti teh stvari. Šele pozneje sem razumel, zakaj gre. Ko sem bil star 17 let, je moj prijatelj John začel kašljati in odpeljali so ga v bolnišnico. Ko sva bila še skupaj, se je s svojim vozičkom zaletaval vame – in to naju je spravilo v dobro voljo. Zadnja je bila Ellen. Zgodilo se je pred nekaj leti. Bila je starejša od mene, stara okrog 35 let in je živela blizu mene. Začela je grdo kašljati in odpeljali so jo. Ellen pogrešam, imela je lep nasmeh.
Zato sem napisal to pismo in prosil Nichole, da ga vrže stran, če bo vse v redu, saj bi potem spisal novo, v katerem bi bile šale o ženskih prsih. Toda če me čez teden dni ne bo več, sem jo prosil, naj ga objavi. Če torej to berete, potem me ni več, vseeno pa bi se rad zahvalil nekaj ljudem in povedal nekaj stvari.
Najprej me zanima, ali je na nebu zvok. Verjamem da je, prepričan pa nisem. Tu na Zemlji sem bil gluh in zadovoljen, a nihče mi o zvoku ni podrobno razložil in ga zato niti nisem pogrešal. Če zvok sodi zraven, sem ga pripravljen sprejeti. Recite kaj in morda bom slišal. Imam pa še sporočila za nekaj ljudi. Mama, rad te imam. Ti si najboljša mama na svetu. Nichole, veš da te imam rad. Najboljša sestra na svetu si. Hvala vama, ker sta se morali zaradi mene tolikokrat odrekati svojemu življenju. Nichole, prosim bodi srečna. Sreče ne boš našla v moških ali v alkoholu. Našla jo boš v sebi in moraš se naučiti spet imeti rada sama sebe. To lahko zdaj narediš brez moje pomoči. To, kar se ti je zgodilo, pripada preteklosti in čas je za novo življenje. Prosim te, stori tisto, kar si od nekdaj hotela. Veš, o čem govorim. Jaz te bom čuval in poskrbel, da boš srečna. Očka, odpuščam ti in te imam rad. Hvala, ker si me prišel obiskat.«
 |
»Počnite tisto, kar je prav, a si oprostite, če včasih na to pozabite«
Potem ko se je David zahvalil še nekaterim svojim prijateljem, je pismo končal takole: »V svojem kratkem življenju sem se naučil, da je svet poseben zaradi dobrih ljudi. V nasprotnem primeru bi bil le dolgočasen moder kamen, ki se vrti okoli sonca in išče težave. Posebni ste. Vsi ste edinstveni. Radi se imejte in se smejte. Poskrbite, da bodo ljudje okrog vas nasmejani, prav? Vedno počnite tisto, kar je prav. Vedno! Vendar si oprostite, če včasih na to pozabite. Zdaj moram iti. Rad vas imam. Res vas imam rad. Čudoviti ste. Nikoli vas ne bom pozabil! David.«
