Prejšnji teden je bil v naših krajih nekakšen predah po velikem deževju, a za območje od juga in vzhoda Španije prek francoske riviere do Ligurije in celo Švice so znova napovedali neskončno padavin. Neobičajno deževje naj bi znova zajelo še del severnoafriške obale, zlasti v neurjih in poplavah že prizadeti Maroko. Kot pogosto so mnenja pristojnih tudi tokrat različna: se nam obeta še ena mila ali kruta zima?
Prvi decembrski dan je tudi za Obalo prinesel nenavadne temperature, v ponedeljek zjutraj so v Kopru, kjer je pihalo, se bliskalo, grmelo in deževalo, izmerili neverjetnih 18 stopinj, podobno je bilo vzdolž jadranske obale, iz Splita so pri nočnih 20 stopinjah sporočili zgodovinski zimski rekord. Krivi naj bi bili vetrovi z juga in pretoplo Sredozemsko morje. Jugozahodni del Slovenije so znova zajele močne padavine, najprej je poplavljalo v Brkinih. K sreči se ni ponovilo katastrofalno deževje, ko so v noči na 6. november na Apeninskem polotoku trepetali, da se bo ponovil november 1966, ko je pobesneli Arno v Firencah drl skozi galerijo znamenitega Starega mostu in so v Benetkah doživeli najvišjo gladino morja. Brez posledic je ujmo, ki jo je zajela tik pred Genovo, prestala tudi mogočna Costa Diadema.
Po prvem letošnjem decembrskem dnevu je sledil drastičen padec temperature, Avstrijci, Nemci in tudi Švicarji so posvarili pred žledom, na Balkanu pričakujejo nov sneg in viharje, plima je iz Benetk pregnala turiste, na jugu Italije pa v teh dneh izmerili 30 stopinj Celzija!
Noro. Ločnica med velikima vremenskima sistemoma še vztraja po sredini Evrope in Sredozemlja, na vzhodu je iznad Skandinavije in v ruskih širjavah ledeno mrzlo, na zahodu si ritmično sledijo ciklonski valovi z Atlantika, ki se obnavljajo v Genovskem zalivu in širijo nad Balkan. Velik del Azije je v primežu nenavadnega mraza, onstran luže, kjer so snežna neurja in mraz pred časom zajeli vse ameriške zvezne države vključno s Havaji in Florido, se je za vikend nad pravljično zasneženo pokrajino in tekmovališči alpskih smučarjev bočilo modro nebo.
Bob ob steno?!
Na drugem koncu sveta, južni polobli, v perujski prestolnici, so se politiki in strokovnjaki zbrali na 20. okoljskem vrhu, saj kaže porast neurij, vročine in mraza pripisati tudi človekovemu neodgovornemu ravnanju. A prav nihče ne pričakuje kakšne pomembne odločitve ali rešitve: izpust CO2 se v zadnjem desetletju ni zmanjšal, porasel je celo hitreje kot v desetletju predtem. Na konferenci se bodo dva tedna prepirali in prepričevali ter poskušali postaviti vsaj smernice za okoljski vrh decembra 2015 v Parizu, ko naj bi podpisali novi dogovor svetovne skupnosti po izteku kjotskega protokola. Dogovor med velikimi ni mogoč, poudarek bo na fondu za nerazvite, kamor bi do leta 2020 zmetali 100 milijard dolarjev.
Človek očitno še ne dojema vse grožnje naravnih sil. Povodnji, ki so to pomlad, poletje in jesen pustošile v zahodnem in južnem delu Evrope ter tudi pri nas, so vzele veliko življenj in povzročile ogromno škodo. Najbolj je prizadelo jug Francije, severni del Italije, v zadnjih dneh tudi vzhodno obalo Španije. Skoraj v tedenskem razmiku so deroče vode pustošile po obalah Ligurije, pod vodo so obširni predeli Lombardije, hudo je prizadelo Toskano in Lacij.
Preveč betona ob rekah in obalah
Zahodne sosede je torej prizadelo po vsej dolžini škornja, nadvse dramatično je bilo v Rimu, kjer ne pomnijo toliko dežja in so se tisoči zbrali na trdno zgrajenih, deloma še antičnih mostovih in zrli v podivjano Tibero, ki je dosegla višino 13,5 metra. Še precej huje je prizadelo Umbrijo, južni del Toskane ter Lacij, kjer so potrebovali tedne, da so se izkopali iz blata in zemeljskih plazov. V regiji Maremma je podobna nesreča kot pri nas vzela tri življenja, ko je avto padel 15 metrov s predela mostu, ki se je sesedel. Kmetom v provinci Orvieto je uničilo okoli 70 odstotkov pridelka, izgubili so na sto tisoče ton paradižnika, čebule, paprike in jagod, slednje še v teh dneh zaradi toplega fena uspevajo v Švici in pri Avstrijcih. Za Italijane so polja marsikje izgubljena tudi za pomlad. Več dni so bile prekinjene železniške povezave, občasno so morali zapreti znamenito autostrado del sole.
Italija, ki se kljub optimizmu nekdanjega firenškega župana Mattea Renzija ne more izkopati iz recesije, je dobesedno zabetonirana, pravi okoljski minister Corrado Clini: »Urbano smo se razrasli, industrializirali in zazidali! – povsod beton, ki je zapečatil vodotoke.« Vsako leto pozidajo pridelovalne površine v velikosti dveh Rimov. Ob vse močnejših nalivih se ujeti vodotoki spremenijo v nepojmljivo silo: med letoma 2004 in 2014 so našteli več kot 120 velikih plazov, umrlo je skoraj 300 ljudi, vsako leto nastane milijardna škoda. Ogroženih je že 45,3 odstotka vseh občin. Strokovnjaki so prepričani, da se bodo razmere ob klimatskih spremembah še slabšale. Zahtevajo popolno ustavitev gradnje na ogroženih območjih ter razširitev odvodnih sistemov. Potrebnih bo vsaj toliko milijard, kot bi stala načrtovana uresničitev Berlusconijevih sanj, gradnja treh novih avtocest in mostu, ki bi škorenj povezal s Sicilijo.