Po smrti JFK samomora ni naredila, ker se je bala, da ne bo šla v raj

Čeprav ji je povzročil veliko bolečine, se je z možem še vedno želela srečati v raju – toda, ali jo bodo nebesa še čakala, če stori samomor, se je po atentatu na Johna F. Kennedyja spraševala vdova in nekdanja prva dama.

Jackie Kennedy je bila tako pretresena ob moževi smrti, da si je večkrat hotela vzeti življenje: pri tem so jo ohranjala le duhovnikova svarila, češ da za samomorilce v raju prostora ni. »V sebi krvavim,« je večkrat potožila Richardu McSorleyju in mu zaupala, da ji nepredstavljiva bolečina prebode telo že ob pogledu na fotografijo pokojnega ameriškega predsednika. Zelo dolgo je samo v smrti videla tako želeno odrešitev od muk, piše nova knjiga Barbare Leaming, Jackie naj bi si celo hotela vzeti življenje za dobro ZDA: če bi se ona opogumila in storila samomor, bi njenemu zgledu zagotovo sledili še drugi, ki so se znašli v brezizhodnem trpljenju, in se tako otresli bolečine! Odlomke pretresljive biografije je v septembrski številki objavila revija Vanity Fair, tako poglobljenega vpogleda v življenje ikonične nekdanje prve dame po tragični smrti enega najbolj karizmatičnih predsednikov vseh časov v teksaškem Dallasu svetu ni ponudil še nihče, ocenjujejo kritiki.

Bilo je novembra 1963, ko je usoda Kennedyjevih in ZDA doživela pretresljiv preobrat, in čeprav sta se politično življenje znamenite rodbine in ameriška administracija hitro znova postavila na noge, je Jackie še dolge mesece trpela kot še nikoli v življenju. Zima, ki je sledila krvavemu dogodku, je bila neznosno dolga in mrzla, Jackie pa podobe ustreljenega moža nikakor niso hotele zapustiti. Bolečino si je blažila z vodko, vsak dan, v neznanskih količinah, prebujala se je s kriki, preznojena in na smrt prestrašena. Delno uteho ji je lahko ponudil le duhovnik McSorley, profesor teologije z univerze v Georgetownu, s katerim je občasno igrala tenis. »Tako težko je prenašati to žalost. Včasih se mi zdi, da bom preprosto znorela. Ali bom moža vseeno srečala v nebesih, če storim samomor?!« je nekega dne izstrelila in pristavila, da otroka, Caroline in John, nimata nobene koristi od nje in da bi srečneje odraščala brez matere. Da bi predčasno prekinila svoje življenje, jo je gnalo tudi prepričanje, češ da njen mož in Marilyn Monroe gotovo mirno ljubimkata v nebesih in se ji posmehujeta, tega pa le ne more dopustiti! »Sicer pa sem vesela, da je Marilyn storila samomor in se tako rešila muk. Morda bi se morali maščevati bogu, če nam samomorilcem ne dovoli v raj!«

Jackie je skoraj gotovo bolehala za posttravmatsko stresno motnjo, so si zdaj enotni strokovnjaki; sindroma njihovi predhodniki očitno niso prepoznali, morda pa je vdova tudi zavračala vsako psihiatrično obravnavo. Približno pol leta po tragediji se je počasi začela izkopavati iz žalovanja – a kaj ko je takrat nastopil datum Johnovega rojstnega dne, 47. bi bil takrat, in medije so preplavile fotografije nekdanjega predsednika. Podobe, ki jih je Jackie tako skrbno odstranila iz Bele hiše, da ji ne bi stresale dodatne soli na rane, so mater dveh otrok znova pahnile v bolečino in opijanje. In ko je njen sinček uzrl enega od očetovih portretov, ki ga je nekdo kot dar poslal nesrečni vdovi, je menda odstranil liziko iz ust, predsedniku pritisnil poljubček in rekel: »Lahko noč, očka!« Prav ta dogodek naj bi nekdanjo prvo damo spodbodel, da je končno zapustila predsedniško rezidenco in jo povsem prepustila Johnovemu nasledniku Lyndonu Johnsonu, nekdanjemu podpredsedniku, ki je zaprisegel le nekaj ur po grozovitem streljanju v Dallasu.

Spomladi 1964 je Jackie z otrokoma zapustila Belo hišo, jeseni istega leta pa zaprla tudi svoje poglavje življenja v Washingtonu in si ustvarila novi dom v New Yorku. Ko je najhujši val bolečine minil, se je sklenila povsem posvetiti vzgoji otrok, ob vprašanju medijev, ali meni, da bi se še kdaj lahko poročila, je šokirana odmahnila z roko in pojasnila: »Moje življenje se je pravzaprav že končalo. Točneje, do konca življenja bom čakala, da se zame resnično vse konča.« Kako zelo se je motila, se je izkazalo že štiri leta pozneje, ko je vzela grškega ladjarja Aristotla Onassisa, po sedmih letih zakona pa je ovdovela še v drugo.