Po pivskih poteh dobrega vojaka Švejka

Za raziskovanje praških pivnic sem se prvič navdušil ob branju del najbolj znanega češkega satirika Jaroslava Haška. Seveda sem bil še najbolj navdušen nad Dobrim vojakom Švejkom. Haškovo boemsko življenje se je dogajalo predvsem v pivnicah.

Takoj ko sem opravil vozniški izpit, sem se odpravil na Češko raziskovat Švejkovo deželo. Seveda je bilo treba najprej spoznati Prago, kjer so v času Avstro-Ogrske študirali mnogi Slovenci.

Za turiste

Najprej sem spoznal takrat in še danes mednarodno najbolj poznano pivnico U Fleka, kjer sem si leta 1967 – po takrat za nas smešni ceni – privoščil prvih pet vrčkov temne štirinactke. Spominjam se, da mi je močno pivo precej stopilo v noge, tako da sem, nevajen alkohola, imel nekaj težav pri hoji. Toda glava je bila neverjetno čista, zato se tega obiska dobro spomnim.

Pri naslednjih obiskih sem si tako kot domačini po treh pivih naročil odličen vydenski gulaš (dunajski golaž) in težav ni bilo niti po desetih vrčkih. Zatem sem poiskal pivnico U Kalicha, kjer je tudi v komunističnih časih visela slika cesarja Franca Jožefa, ki so jo, kot je pisal Hašek v Dobrem vojaku Švejku, posrale muhe, zaradi tega pa je imel lastnik pivnice velike težave. Tu so točili svetlo pivo, zraven pa so postregli bramborovy placky, nekakšne krompirjeve palačinke, ki si jih po navadi naročiš po petem pivu. U Kalicha je bila veliko imenitnejša pivnica kot U Fleka, kamor so Čehi že takrat vodili politične in poslovne goste.

Žal so kmalu po odprtju meja obe pivnici zasedli številni ljubitelji Švejka, zato sta hitro izgubili svoj nekdanji šarm. Pozneje so ju kot zlati rudnik z zaslužkom od turizma v lastništvo dobili novodobni češki zaslužkarji, tako da lahko zdaj tu vidite predvsem turistične skupine z Daljnega vzhoda. Zato ju že dolgo ne obiskujem več – tako kot velika večina Pražanov.

Ob zadnjem obisku Prage v komunistični Češkoslovaški sem po naključju naletel na upokojenega pilota, ki me je odpeljal v pivnico U Zlateho tygra. Ker sem že dobro znal češko, sem lahko spoznal, da so Čehi svetovni velemojstri v kritiziranju. Ob pivu, ki te umiri, in če vsak dan pridno treniraš s kakšnimi 10 do 15 vrčki, te tudi poleni, je obrekovanje izjemno prijetno, že kar imenitno početje. Seveda si v kapitalizmu, ki so ga Čehi po osvoboditvi izpod sovjetskega jarma in domačih komunistov zgrabili z obema rokama, večina dolgotrajnega posedanja ob pivu ne more več privoščiti. Nekateri najbolj tradicionalno usmerjeni Pražani pa si svojega načina življenja vendarle ne pustijo vzeti. To sem spoznal po več kot dveh desetletjih od prvega obiska pivnice Pri zlatem tigru.

Pri zlatem tigru Pražani 
in Clintoni

Ko sem lani za božič prišel tja s prijateljem, skorajda nisem mogel verjeti svojim očem. Pred Zlatim tigrom je bila dolga vrsta domačinov, ki so čakali, da ob treh popoldne odprejo pivnico. Ni nam preostalo drugega, kot da se v vrsto postavimo tudi mi. Sem sicer zaide nekaj tujcev, vendar prevladujejo Čehi, zaljubljeni v tradicionalno pitje piva.

Pri zlatem tigru je imel vsak dan več kot 60 let svoj dom eden najslavnejših čeških književnikov Bochumil Hrabal, v pivnico je večkrat zašel tudi priljubljeni češki predsednik Vaclav Havel. Na najboljše plzensko točeno pivo v Pragi je pripeljal ameriškega kolega Billa Clintona. Kljub temu staročeško pivniško vzdušje ni izpuhtelo.

Pri črnem volu na kozla

Pivnico U Černeho vola sem spoznal šele v samostojni Češki republiki. Pokazali so mi jo moji češki prijatelji, s katerimi jo zdaj redno obiskujemo ob vsakem srečanju v Pragi. Leži nasproti ene glavnih praških znamenitosti Lorete, blizu praškega gradu Hradčani. Tako kot večina starih pivnic ne bi bila nič posebnega, če ne bi zadržala večstoletne duše in tradicije. Pred približno petimi leti so jo zaradi bližine največje turistične atrakcije češke prestolnice, Hradčanov, pohlepni zaslužkarji želeli spremeniti v prodajalno turističnih spominkov. Toda stalni pivci, ki so se desetletja vsak dan zbirali Pri črnem volu, so se uprli, se organizirali kot civilna pobuda, izdajali celo svoj časopis in – uspelo jim je – pivnica je ostala. V njej še vedno točijo najboljšega svetlega in temnega Kozla, zame najboljše češko pivo. Praški prijatelji so mi ob 60-letnici podarili brezplačno pitje neomejenih količin piva v tej kultni pivnici – do konca življenja. Škoda, da jo obiščem le dvakrat ali trikrat na leto. No, se pa takrat toliko bolje počutim.

P. S.

Malce me peče vest, da sem vam razkril dve kultni praški pivnici, kamor hodijo predvsem domačini. Zato me ob obisku ne izdajte, prosim. Če jih boste obiskali, nikar ne pripeljite večjih skupin, ker najverjetneje ne bo dovolj prostora zanje. Zgodi pa se lahko, da jih niti ne bodo postregli. Obe pivnici sta namenjeni le pravim pivopivcem s pridihom čehofilstva.