Po osvojitvi Marsa v lov za metanom

Evropska vesoljska agencija (ESA) je skupaj z rusko Roskokozmos danes pred veliko preizkušnjo – pristankom na Marsu. Vesoljska sonda ExoMars 2016 je na 496 milijonov kilometrov dolgo potovanje do Marsa odpotovala 14. marca 2016 iz ruskega vesoljskega izstrelišča in oporišča Bajkonur v Kazahstanu. Na to zahtevno nalogo jo je ponesla močna ruska satelitska nosilna raketa Proton. Evropska vesoljska agencija se je za sodelovanje z Rusijo odločila, ker je ameriška vesoljska agencija Nasa izjavila, da pri tem programu ne bo sodelovala tako, kot je bilo prvotno dogovorjeno.

Sonda je sestavljena iz velikega umetnega satelita, ki bo proučeval Mars, znanega kot TGO (Trace Gas Orbiter) ali orbiter, ki je s številnimi instrumenti na krovu namenjen proučevanju sledi plinov v atmosferi Marsa, še posebno metana, ki je lahko geološkega ali biološkega izvora. Prav biološki izvor bi lahko tudi potrdil obstoj takšnega ali drugačnega življenja. Sonda tehta prek 4,3 tone in je najtežja takšna sonda, ki jo je Evropa poslala proti temu zanimivemu planetu. Spada tudi med najtežje sonde za proučevanje Marsa.

Na sondo je pritrjen še pristajalni modul, težek 600 kilogramov. V bistvu gre za tehnološki demonstrator, ki bo z izkušnjami, pridobljenimi pri zahtevnem pristanku na Marsu, pri naslednji evropski sondi za proučevanje Marsa ali ExoMars 2018 (zdaj zaradi finančnih in tehničnih zadev preimenovani v ExoMars 2020) omogočil pristanek prvega evropskega gibljivega ali mobilnega vozilca in seveda z instrumenti opremljenega ruskega pristajalnega modula.

Pristajalni modul Schiaparelli se je 16. oktobra po sedmih mesecih potovanja po vesoljskih globinah s hitrostjo 0,3 metra na sekundo ločil od matične sonde TGO in začel tridnevno pot do Marsa. Takrat je bila vesoljska sonda od Zemlje oddaljena 175 milijonov kilometrov. Ime je dobil po italijanskem astronomu Giovanniju Schiaparelliju iz 19. stoletja, ki se je ukvarjal s proučevanjem Marsa. Ob ločitvi je bil od rdečega planeta še vedno oddaljen 6 milijonov kilometrov. V njegovo atmosfero bo prišel danes.

Na višini 121 kilometrov bo vstopil s hitrostjo 21.000 kilometrov na uro. Zaviral ga bo toplotni ščit, nato bo modul pri hitrosti 1700 kilometrov razvil nadzvočno padalo in si pri pristanku pomagal z radarjem, višinomerom in različnimi senzorji ali tipali. Za končni manever pristajanja in zmanjševanje hitrosti se bo uporabilo 12 hidrazinskih raketnih motorjev. Ti bodo delovali do višine dveh metrov, ko bo modul za trenutek lebdel, nato pa prosto padel na površino Marsa. Ta zadnji del mehkega pristanka bo ublažila posebna struktura, ki se bo ob stiku s površino sploščila ali zdrobila.

Če bi pri kateri koli od omenjenih stopenj spuščanja ali pristajanja nastala motnja oziroma nepravilnost, se bi pristanek končal katastrofalno – celotna zadeva bi se razbila na koščke. Če bi zatajil zadnji del, ki zadeva blažilce, obstaja verjetnost, da bi modul tak trk ali udarec ob površino le preživel.

Prašnati viharji

Predviden kraj pristanka je na sorazmerno ravnem območju, imenovanem Meridiani Planum, in to v času, ko naj bi bilo na Marsu obdobje prašnatih viharjev.

Ko se je ESA odločila za sodelovanje z Rusijo, so ruski strokovnjaki ponudili nekakšen miniaturni jedrski reaktor, ki bi omogočil, da ta modul še vse leto proučuje površino planeta, a se je zapletlo pri kompleksnih ruskih birokratskih ovirah. Tako je modul opremljen z baterijami, ki mu bodo omogočale delovanje od dveh do osmih dni. Zakaj se ni nihče spomnil na nekaj plošč sončnih celic in ene ali več preprostih površinskih kamer, ni znano. Saj to ne bi bil res tako velik dodaten strošek in, kot je to vidno pri ameriških vesoljskih sondah, take sončne celice lahko delujejo ne samo dneve, mesece, ampak tudi leta in celo več kot desetletje.

To je drugi poskus pristanka ESA na Marsu. ESA je prvič poskušala leta 2003, ko je do planeta prišla vesoljska sonda Mars Express. Ta je na krovu nosila mali pristajalni modul, imenovan Beagle 2. Mali 69-kilogramski modul se je od matične sonde ločil in se začel spuščati proti površini, nato pa ni bilo o njem niti sledi. Strokovnjaki so bili prepričani, da se je zrušil in je izgubljen. Leta 2015 ga je s svojo izjemno močno kamero zasledila ameriška orbitalna sonda MRO, ki ji rečejo tudi Marsov vohunski satelit, saj že kar nekaj let posreduje zelo natančne in lepe posnetke površine.

Izkazalo se je, da je mali pristajalni modul le prišel do površine, vendar se v celoti niso razvile vse sončne celice niti ne komunikacijska antena, in zato mali modul ni mogel dati nobenega signala. Po drugi strani pa je matična vesoljska sonda Mars Express presenetila, saj deluje že skoraj 13 let. Naredila je številne posnetke in služila kot komunikacijski posrednik za površinske, gibljive ali mobilne sonde ameriške Nase.