BOSTON – Medtem ko preiskovalci sestavljajo manjkajoče delčke zgodbe o tem, kako se je lahko zgodil aprilski bombni napad na bostonskem maratonu in kdo sta pravzaprav napadalca, brata Carnajev ter s kom sta sodelovala pri pripravi krvavega dogodka, se žrtve napada soočajo z drugačnimi izzivi. Kako po napadu živeti dalje. Dan za dnem.
O notranjem boju, ki ga bije po bombnem napadu, je za medije spregovoril Jarrod Clowery (35), eden od 260 ranjenih, ki se mu je v napadu spremenilo življenje. Njemu in njegovim prijateljem, saj so trije med njimi – brata Paul in J. P. Norden ter prijatelj Marc Fucarile – v eksploziji ostali brez okončin.
Čez dan pomaga družba, ponoči pride strah
Jarrod pravi, da je spomin na krvavi dogodek zanj še zelo boleč, vendar čez dan nekako gre: obkrožajo ga zdravstveno osebje, družinski člani in prijatelji. Ponoči pa se priplazijo spomini na strašljiv dogodek in podoživljanje tistih nekaj sekund življenja, ki so mu spremenile življenje. Pravi, da po tragediji ne more biti več sam. »Kadar sem sam, razmišljam o tem, kaj se je zgodilo. In mislim, da bom potreboval nekoga ob sebi – zadnjo noč je ob meni ostala sestra.« Da ni sam v trenutkih, ko mora »zadihati« in neprijeten spomin pustiti za seboj.
Opekline in telo, prerešetano s kovinskimi delčki
Iz Jarrodovega telesa so zdravniki odstranili več kot 40 kovinskih delčkov in drugih ostankov: od 27 žebljev, krogličnih ležajev, koščkov njegovih džins hlač do plastičnih, steklenih in še drugih ostankov. Okoli deset odstotkov njegovega telesa prekrivajo globoke opekline druge stopnje, so povedali zdravniki in napovedali, da bo Jarrodovo boleče okrevanje trajalo še nekaj mesecev.
Trenutek eksplozije: Kot v filmih
Jarrod se spominja eksplozije, ki ga je v trenutku vrgla po tleh. Bilo je kot v filmih, zvok je izginil, nastopila je tišina, pravi. »Nekaj v meni je reklo: 'Vstani Jarrod, vse je v redu.' Bil sem v redu. Moje misli so bile ostre. Vem, da sem poskušal prešteti prste in občutiti noge in stopala in podobne stvari,« je Jarrod zaupal medijem. Druga eksplozija je namreč odjeknila le slab meter od mesta, kje je Jarrod spremljal maraton. In njegove misli se nenehno vračajo k tem prelomnim trenutkom: »Pogledal sem roke, ampak je bilo prehudo, da bi jih gledal, pogledal sem noge in jih nisem hotel več videti.« Po eksploziji sta k njemu prihitela na pomoč dva človeka, ki sta ga najprej pomirili in ga pospremila do reševalnega vozila.
Pomagal bo prijateljem brez okončin
Jarrod pravi, da bo po koncu rehabilitacije pomagal prijateljem, ki so ostali brez okončin. To je njegova prva in najmočnejša želja. Želi okrevati hitro, da bo lahko še pred njihovim prihodom iz bolnišnice pripravil vse potrebno za – kolikor bo pač mogoče glede na njihov položaj – mirno vrnitev. Pravi, da so vsi močni in bodo po tragediji skupaj postali še močnejši. Pa si bo še kdaj ogledal bostonski maraton? Ne ve, pravi pa, da nima pomislekov, ali bi se prihodnje leto vrnil na prizorišče tragedije, saj nima strahu pred množico ljudi. Morda si bo šel ogledat maraton v družbi prijateljev, sicer pa ima, kot dodaja, pred seboj še vse leto, da se odloči, ali bo znova spremljal dogodek, ki mu je tako močno spremenil življenje.
