Po stari celini se je pojavila množica heretičnih gibanj, nekatera so bila omejena na manjša območja in majhno število prebivalcev, druga so se razširila po Evropi in so cela stoletja spodjedala enotnost Katoliške cerkve. Med njimi so bili najnevarnejši katari – čisti.
Herezija je našla plodna tla na jugu današnje Francije, natančneje v Provansi in Languedocu. Njim sorodna je bila sekta albižanov, poimenovana po mestu severno od Toulona.
Katarsko gibanje je doživelo široko podporo tako med plemstvom kot tudi podložniki. Katarji so verjeli, da je bilo božje kraljestvo rojeno v boju z Satanovim zlim svetom, da pa čisto življenje osvobodi duh iz satanskega telesa. Zavračali so vse zakramente in sledili le temu, kar je bilo zapisano v Svetem pismu.
S takim razmišljanjem so bili katoliški eliti trn v peti. Že sveti Benedik, najuglednejša cerkvena avtoriteta časa, jih je poskusil spreobrniti, a mu ni uspelo. Še več, priznati je moral, da so boljši od pravovernih katoličanov. Leta 1208 je Katoliški cerkvi prekipelo in papež Inocenc II. je proti njim organiziral pravo pravcato križarsko vojno. Namesto da bi šli kristjani osvobajat sveto deželo na Bližnji vzhod, so se križarji napotili na jug – vsakemu vojščaku svete vojne proti katarom so odpustili dolgove in podelili odpustke za vse, kar je kdaj hudega storil.
Vojna je potekala tako kot vse verske. Bila je umazana in kruta in trajala je skorajda več kot 100 let, do leta 1324, ko so na grmadi sežgali zadnjega čistega, Guillauma Belibasta. Med vojno je bilo pobitih približno milijon ljudi, opustošena je bila vsa južna Francija, porajajočo se renesanso so tam zaustavili za celi dve stoletji. Katoliška cerkev še danes, po osmih stoletjih, zmago v vojni slavi kot velik uspeh v boju proti krivovercem in za enotnost Cerkve.
Vojska pod vodstvom Simona de Montforta in z duhovno spodbudo dominikancev je bila neusmiljena. Mesta in vasi, ki so se vdali brez boja, so posejali s svojimi ljudmi. Vsakdo je bil pod drobnogledom za desetletja nazaj in dostikrat se je zgodilo, da je na grmadi končal večji del prebivalstva. Še težje je bilo v mestih, ki so se upirala. Najhuje je bilo v Beziersu, mestu v vznožju Pirenejev, ki je padlo po večmesečnem obleganju leta 1209. Ko so ga zavzeli, so prišli vprašat poveljnika, kaj storiti z 20.000 prebivalci mesta, kajti med katari je bilo veliko katoličanov. Po razmišljanju je dal ukaz, da vse pobijejo, z besedami: »Bog na drugem svetu bo že vedel, kako ločiti zrnje od plev.«
Do zadnje vasi,
do zadnje trdnjave
Bolj ko se je vojna bližala Pirenejem, kjer so bila njihova najbolj zvesta jedra, hitreje so na nedostopnih vrhovih postavljali gradove. Še danes je dostop do njih težaven in problematičen. Glavno izhodišče zanje je mesto Carcassone, v katerem je bilo središče katarstva. To je starodavno srednjeveško mesto s čudovitim obzidanim starim mestom, v srcu katerega se skrivata še mestna trdnjava in starodavna katedrala.
Pot do najlepših trdnjav poteka skorajda naravnost proti jugu. Prva je Puilaurens, ki jo najdemo po desetkilometrski poti v Pirenejih, takoj ko izginejo še zadnji vinogradi. Trdnjava leži na vrhu vsaj 400 metrov visokega grebena, na katerega se vzpnemo po strmi in izpostavljeni poti. Ostalo je zunanje obzidje, kup ruševin in nekaj dvoran ter mogočen osrednji stolp donjon.
Grad Quebeis stoji na vrhu pečine: vidi se ga na desetine kilometrov daleč in videti je kot orjaški zob. Ves je temačen in z vseh strani ga obdajajo večstometrski prepadi. Nekaj kilometrov proč je Peyrepertuse, to je (bil) v bistvu v orjaško trdnjavo predelan vrh gore. Na območju Roussillona je tako postavljenih in bolj ali manj še vedno skoraj v celoti ohranjenih ali obnovljenih več kot 20 trdnjav, med njimi Aguilar, Puivert, Aryues, Mont Segur.
Vsa prizadevanja katarov v boju za obstanek so bila zaman. Križarska vojska je zavzela vsako vas in vsako mesto, prebivalce pa bodisi pobila bodisi pregnala. S trdnjavami je bilo težje, a niti tu niso odnehali. Izstradali oziroma zavzeli so vse do zadnje, ta je bila Mont Segur, ki je padla leta 1244. Leži na strmem vrhu v srcu Pirenejev, 20 kilometrov zahodno od mesta Quillan. V utrdbo se je zateklo približno 900 ljudi in branili so se 10 mesecev. Križarji so branilcem obljubili življenje, toda polovica preživelih je sama poskakala v prepad, preostale pa so poslali na grmado.
Padec zadnje trdnjave je pomenil konec katarskega gibanja v Franciji. Redki preživeli so se raztepli po vsej Evropi in izginili iz zgodovine. Ostal je le še spomin.