Jutri se bo zgodilo eno največjih tveganj v zgodovini človekovega osvajanja vesolja – Evropska vesoljska agencija, ESA, bo namreč poskušala izvesti prvi pristanek vesoljske robotske sonde na površini kometa 67P/Churjumov-Gerasimenko. Medtem ko bo okrog Sonca potovala s hitrostjo 65.000 kilometrov na uro, se bo mala raziskovalna sonda ali pristajalni modul, imenovan Philae, ločil od večje matične vesoljske sonde Rosetta in se pripravil na pristanek na nebesnem telesu v velikih vesoljskih globinah.
Majhen, samo 100 kilogramov težak pristajalni modul bo iskal omejeni prostor za pristanek na površini nebesnega telesa, ki je temnejše od premoga in kar 500 milijonov kilometrov od Zemlje. »To ne bo lahek posel,« je že med pripravami na podvig povedal Philippe Gaudon iz francoske vesoljske agencije CNES.
Veliko je seveda odvisno tudi od upravljavcev ali menedžerjev vesoljskega programa Rosetta v Darmstadtu v Nemčiji, ki bodo tako do vrhunca pripeljali kar 1,3 milijarde evrov vreden vesoljski projekt, v katerega so vložili kar dve desetletji dela. Cilj je seveda prvo laboratorijsko raziskovanje prastare snovi našega sončnega sistema, prastarega prahu in ledu, za katerega nekateri strokovnjaki menijo, da je prispeval svoj delež pri razmerah za nastanek življenja na Zemlji. Po tej teoriji so trki kometov pred 4,6 milijarde leti na naš planet prinesli vodo in zapletene organske ogljikove molekule.
Matična sonda Rosetta je na Zemljo že poslala izjemno zanimive podatke o kometu, vendar bo dal Philae prve podatke s kraja pristanka. Na krovu je kar 10 različnih instrumentov, ki bodo omogočili proučevanje fizikalnih in kemičnih lastnosti tega skrivnostnega nebesnega telesa.
Med njimi so detektorji žarkov X, mikrokamere za panoramske posnetke in radijske sonde za proučevanje notranje strukture kometa. Na krovu je tudi sveder, ki bo zavrtal 20 centimetrov globoko in zbral vzorce za kemično analizo. Philae se bo na to nebesno telo spuščal kar sedem ur: ločitev od Rosette bo potekala na oddaljenosti 22,5 kilometra od površine kometa, pristajalni modul pa se bo premikal s hitrostjo enega metra na sekundo.
Ker so močne kamere matične sonde natančno posnele površino, je jasno, da je ta izjemno nenavadna in tudi izjemno zahtevna. Na njej so poleg različnih razpok in vdolbin tudi velike skale. Strokovnjaki so se najprej odločali med več kraji, kjer bi se mali pristajalni modul lahko varno in uspešno spustil. Kraj pristanka so na koncu poimenovali Agilkia. Spuščanje proti površini naj bi bilo podobno nežnemu prostemu padanju, nato pa pride težji del, saj nihče ne ve, kakšna je površina kometa. Je mehka? Skorjasta? Lepljiva? Spolzka? Se bo modul pogreznil vanjo?
Da bi se kar se le da izognili vsem tem različnim in tudi neprijetnim možnostim, so snovalci in konstruktorji Philae tega opremili s tremi širokimi pristajalnimi nogami, ki pristanek tudi ublažijo. Ko ta vesoljski laboratorij pristane, se sprožita še dve harpuni, ki ga pritrdita na površino kometa, vžig malega raketnega motorja na vrhu pa ustavi poskakovanje celotne enote. Z baterijami na krovu lahko ta robotski raziskovalec deluje samo 60 ur, ker pa jih lahko polni s sončnimi celicami, ki jih ima po celotni površini, bo lahko deloval do marca 2015; to je seveda najbolj optimistična ocena, najbolj pesimistična pa mu napoveduje samo en teden delovanja.
Pri tem modulu je imela vodilno vlogo nemška letalsko-vesoljska agencija DRL, sodelovale pa so še številne evropske države, tudi Poljska in Madžarska.
Gumijasta račka Komet 67P/Churjumov-Gerasomenko sta leta 1969 odkrila Klim Ivanovič Čurjumov iz astronomskega observatorija v Kijevu in Svetlana Ivanova Gerasimenko iz astrofizikalnega inštituta v Almatyju, takratni kazahstanski prestolnici. Slike sonde Rosetta se pokazale, da je nekako sestavljen iz dveh povezanih enot; dolg je 4,1 kilometra, širok 3,2, na najožjem delu, kjer sta enoti povezani, pa je širok 1,3 kilometra. To obliko so nekateri slikovito opisovali kot gumijasto račko. |
