Nizozemci so si leta 1648 s pitjem utrli pot k zmagi nad Španijo in neodvisnosti, ki so ju financirali predvsem z davki na pivo. To trdita avtorja poročila, ki je objavljen v aprilski izdaji revije ameriškega združenja vinskih ekonomistov.
Pomemben davek
Ekonomista – Koen Deconinck z univerze v Leuvenu in Johann Swinnen z univerze v Stanfordu – pišeta, da so bili davki na pivo »ključnega pomena pri financiranju upora ... in so bili največji vir prihodka v proračun« Nizozemcev, ki so bili tako po številu kot po oborožitvi v bistveno slabšem položaju v soočenju z »najmogočnejšim imperijem na svetu«.
Ker je bilo pivo za pitje varnejše od vode, cenejše od vina in se ni kvarilo tako hitro kakor mleko, je bilo mnogim Holandcem najljubša pijača. V knjigi Pivo v srednjem veku in renesansi je Robert Unger ocenil, da je bila poraba piva na Nizozemskem okrog leta 1600 približno 400 do 600 litrov na prebivalca.
Ker je upor Nizozemcev trajal kar 80 let, so se davki na pivo povečevali, dokler niso postali največji vir prihodka države. Dajatve so zbirali na način, ki je bil »v mnogočem podoben sistemu davka na dodano vrednost, ki je v uporabi v mnogih evropskih državah, in jim je omogočil, da so preživeli Špance,« trdita Deconinck in Swinnen.
Meja aktualna še danes
Stroški vojne so namreč na vrhuncu dosegali 11 odstotkov holandskega bruto domačega proizvoda (BDP). Služba ameriškega kongresa je ocenila, da so stroški vojne v Iraku na vrhuncu dosegali en odstotek BDP. Španija, ki je svojo vojno z Nizozemci financirala predvsem z davki na zlato in srebro, izkopano v rudnikih novega sveta, je zanjo potrošila približno 6 odstotkov svojega BDP, ocenjuje Deconinck.
Potem ko je občasno že več mesecev zamujala z izplačili plač svojim vojakom in se je soočala s tako rekoč vsakoletnimi upori, je Španija leta 1648 končno podpisala vestfalski mir, znan tudi kot premirje iz Münstra in Osnabrücka, s katerim je priznala Republiko Nizozemsko in prepustila upornikom ozemlje severno od Flandrije. Nizozemci so lahko obdržali tudi svoje prekomorske posesti in monopol nad trgovanjem z Nizozemsko vzhodno Indijo (današnjo Indonezijo), kar so tudi zahtevali med uporom.
Meje, ki jih je vzpostavil ta sporazum o premirju, še danes razmejujejo Belgijo in Nizozemsko.
