PAPAMOBIL

Papež se noče voziti v stekleni konzervi

Objavljeno 16. junij 2014 15.28 | Posodobljeno 16. junij 2014 15.29 | Piše: U. S.

Papež ni izključil možnosti, da bo šel po stopinjah predhodnika.

Frančišek ima rad stik z ljudmi. Foto: Reuters

VATIKAN – Papež Frančišek se kljub potencialni nevarnosti ne mara voziti v neprebojnem papamobilu, ker je ta »steklena pločevinka za sardine«, ki ga ograjuje od ljudi. »Res se lahko zgodi marsikaj, a bodimo realni, pri mojih letih pač nimam veliko izgubiti,« je dejal papež za barcelonski časnik La Vanguardia, o članku pa je poročal tudi vatikanski radio. »Zavedam se, da se mi lahko kaj zgodi, a to je v božjih rokah,« je še dejal. Od poskusa atentata na papeža Janeza Pavla II. leta 1981 se sveti oče v javnosti navadno vozi v zanj narejenem vozilu z neprebojnim steklom, t. i. papamobilu. A se je Frančišek tudi vožnje lotil po svoje in od izvolitve lani varnostnikom povzroča sive lase. Ne mara, da ga vozi šofer, ampak se raje pelje z mestnim avtobusom, na obisku v Braziliji se je z letališča v središče Ria de Janeira peljal s fiatom, ki je bil v nekem trenutku ujet med avtobusom in gnečo papeževih oboževalcev, ki so segali v vozilo, da bi se dotaknili svetega očeta; po incidentu so varnost poostrili. Podobno je v Vatikanu, na Trgu svetega Petra: namesto v neprebojnem vozilu, ki ga je uporabljal njegov predhodnik Benedikt XVI., se med množico raje vozi v vozilu z odprto streho: da lahko klepeta z ljudmi in ima z njimi neposreden stik, je za Frančiška ključna vloga duhovnika.

V intervjuju za La Vanguardia je Frančišek govoril tudi o zaslužnem papežu Benediktu XVI., ki je odstopil s položaja zaradi starosti in krhkosti, Frančišek ni izključil možnosti, da bo morda šel po njegovih korakih. Benediktovo upokojitev je opisal kot veliko potezo, ki je odprla vrata nastanku institucije zaslužnega papeža. »Dandanes živimo dlje, sčasoma dosežemo starost, ko ne moremo več opravljati določenih del. Naredil bom kot on: prosil boga, naj me razsvetli, ko pride čas, in mi pove, kaj naj storim, in zagotovo mi bo povedal.«

Ko so ga za konec vprašali, kaj je tisto, po čemer naj bi se ga ljudje spominjali, je odvrnil, da o tem ni razmišljal: »Vendar mi je všeč, če se koga spomnimo in rečemo 'on je bil dober človek, naredil je, kar je lahko, in ni bilo tako slabo'. S tem bi bil zadovoljen.«

Deli s prijatelji