Odkar se je v Dom svete Marte vselil papež Frančišek, je vatikanska kurija pozorna na vsako drobnarijo, ki prinaša spremembe. Med občutljivejšimi vprašanji, ki bi jih bilo treba prevetriti že vsaj v srednjem veku, je vloga žensk v Cerkvi. Tema je za strogo patriarhalno koncipirano ustanovo tako zelo občutljiva, da jo je vsak papež raje prepuščal nasledniku. Razmak med cerkvenim učenjem in resničnim življenjem se je tako povečeval do današnjih razsežnosti. Frančišek se ga loteva. Posodobitev na velika vrata bi bila tvegana, zato prihaja na manj opazna stranska.
Pogumne kot Marija
Tako je Frančišek neki navadni torek med jutranjo mašo v Domu svete Marte v pridigi skozi evangelijsko zgodbo o Marijinem obisku tete Elizabete izpostavil »ženski pogum, pripravljenost izstopiti iz sebe in se srečati z drugim«. Pogumne so ženske, ki znajo služiti, in Marija je zgled služenja. Ravnala je pogumno, ko je, »stara šestnajst, sedemnajst let, ne več«, brez omahovanja sprejela nosečnost in materinstvo z vsemi obveznostmi, ki jih prinašata. Marijin zgled Frančišek posploši: »Pogumne ženske, ki so v Cerkvi, so kakor Marija. Te ženske, ki skrbijo za družino; te ženske, ki skrbijo za vzgojo otrok, ki se spoprijemajo s številnimi nasprotovanji, z mnogo bolečine; ki skrbijo za bolne. (…) Služenje je krščansko znamenje. Kdor ne živi za služenje, ne služi življenju.« Pri čemer, je opozoril papež, gre za služenje kot poklicanost, česar ne gre obravnavati kot delo služinčadi, kar razvrednoti dostojanstvo.
| Sprejemanje odločitev Papež Frančišek je med (februarskim) srečanjem redovnikov in redovnic, ki so se v Rimu zbrali ob koncu leta posvečenega življenja, pozval, naj bodo blizu vsakemu moškemu in vsaki ženski: »Kakor Jezus blizu ljudem.« Z ljudmi naj delijo njihovo veselje in bolečino; s svojo ljubeznijo naj kažejo »očetovsko Božje obličje in materinsko nežnost Cerkve«. Na srečanju z vrhovnimi predstojnicami redovnic (v maju) je papež odgovarjal na številna zastavljena konkretna in neposredna vprašanja. Pritrdil je potrebi po večji vključenosti žensk, redovnic in laikinj v procese odločanja v Cerkvi, »ne le pri izvrševanju, ampak tudi med oblikovanjem in sprejemanjem odločitev«. Poudaril je nujnost, da so redovnice prisotne na zasedanjih vatikanskih dikasterijev, ko obravnavajo njihove pristojnosti. |
Ključnega pomena je, da služijo v ozračju veselja, poudarja papež, kakor »sunek svežega zraka, ki napolnjuje naše življenje«.
Le nekaj dni zatem je z dekretom Apostolorum Apostola stopila v ospredje druga najmočnejša evangelijska ženska – Marija Magdalena. Iz Vatikana so sporočili, da bo njen god, »ki ga obhajamo 22. julija, od zdaj praznik za vso Cerkev«.
Povzdignjenje
Marije Magdalene
Sledi pojasnilo: »Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je na željo svetega očeta izdala dekret, s katerim je god svete Marije Magdalene postal praznik splošnega rimskega koledarja. (...) Odločitev se umešča v sedanji cerkveni kontekst, ki zahteva bolj poglobljen premislek o dostojanstvu ženske, novi evangelizaciji in veliki skrivnosti božjega usmiljenja«.
V nadaljevanju se sklicuje na papeža Janeza Pavla II., ki je »veliko pozornosti namenil ne le pomembni vlogi ženske pri Kristusovem poslanstvu in poslanstvu Cerkve, ampak tudi posebni vlogi Marije Magdalene kot 'prvi priči, ki je videla Vstalega, in prvi glasnici, ki je apostolom oznanila vstajenje Gospoda'«.
Papež Frančišek je odločitev o prazniku svete Marije Magdalene sprejel v sklopu jubileja Usmiljenja, da bi izpostavil »pomembnost te ženske, ki je pokazala veliko ljubezen do Kristusa in ki jo je Kristus zelo ljubil«.
Presenečenje? Niti ne. Po januarskem dekretu o spremembi obreda umivanja nog na veliki četrtek in ki je »izšel na željo papeža Frančiška«, bi bilo presenečenje, če bi povzdignjenje Marije Magdalene izostalo. Pri umivanju nog so do letos »lahko sodelovali samo moški in fantje, z novim dekretom pa bodo umivanja nog lahko deležni vsi člani Božjega ljudstva«. Od letos duhovnik za ta obred lahko izbere skupino vernikov, ki predstavlja raznolikost in edinost Božjega ljudstva: »Ta skupina je lahko sestavljena iz moških in žensk ter temu primerno iz mladih in ostarelih, zdravih in bolnih, klerikov, posvečenih in laikov.«
| Vprašanje hotenega splava Veliko zanimanje javnosti je pritegnilo, ko je papež Frančišek ob razglasitvi svetega leta usmiljenja podelil tudi pravico odpustka za sodelovanje pri opravljanju hotenega splava. Kot pojasnjuje upokojeni mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek, »božja ljubezen ljubi vedno in vsakega, ne glede na to, kaj človek počne, nikoli ne obsoja, ampak v bolečini ljubezni išče še zadnji ali, če je treba, tudi zasilni izhod iz nje«. Zatorej: »Kako ne bi storil vsega, da bi rešil iz bolečega doživljanja tudi vse, ki trpijo zaradi posledic umetne prekinitve spočetega življenja.« Saj »še nerojenega življenja nihče ne prekine z veseljem, ampak vedno iz stiske, nemoči, zmote ali napačne presoje«. V vsakem primeru pa, tako Turnšek, »pusti takšno ali drugačno rano na telesu, duši in v duhu«. Odpustek pa je mogoč, ker »Bog ne zapušča tako ranjenega človeka nikoli samega.« Prvi korak pomoči je že ta, da človeka s takšno življenjsko izkušnjo ne obsojamo. V zakramentu sprave pa Bog spovedancu omogoči nov začetek na novem temelju. |
