Prihodnjo soboto, 13. septembra, nam bo papež Frančišek zemljepisno najbližje. Na robu slovenskega narodnega ozemlja bo v Sredipolju (Redipugla) ob stoletnici začetka prve svetovne vojne obiskal avstro-ogrsko pokopališče in italijansko kostnico, kjer bo maševal. Obisk prireja vojaški ordinariat in bo trajal vsega tri ure. Srečanja se bo organizirano udeležilo več kot 500 vernikov iz koprske škofije in nekaj avtobusov iz drugih slovenskih krajev, precej ljudi pa bo tja odšlo v lastni režiji. Za veliko tragedijo je izvedel še kot otrok: »Slišal sem številne boleče zgodbe od mojega dedka, ki se je boril na reki Piavi.«
Očaral že s prvim pozdravom
Kdor papežem ni naklonjen, rad uporablja sopomenko rimskokatoliški poglavar. Ker pa Frančišku ne pristaja, jo opuščajo celo tradicionalni nasprotniki Vatikana. Preprosto se ne spodobi. S svojo neposrednostjo je svetovno občinstvo osvojil že s prvim pozdravom po izvolitvi, znamenitim prisrčno preprostim: »Dober večer!« Že tisti hip je sedel v srca vsem, ne glede na versko pripadnost. Med verskimi voditelji je kaj podobnega, človeško toplega, pred Frančiškom zmogel kvečjemu dalajlama.
To je le eden izmed drobcev, ki kažejo, kako drugačen je sedanji papež od predhodnih. Skozi zgodovino izoblikovani in uveljavljani, zato pa tem bolj trdovratni stereotipi pri Frančišku kratko malo ne zdržijo več. Papeška često vzvišena vladarska strogost naj bi pogojevala strahospoštovanje vernikov do naslednikov svetega Petra. Topiti se je začela že z Janezom XXIII., odjugo je stopnjeval Janez Pavel II.
Ljudski v veselju in žalosti
S Frančiškom so mediji in z njimi verniki dobili zagotovo najbolj prisrčnega med papeži vseh časov, vedno pripravljenega na dobrotljivo blagost in vesele domislice. On ni vesel in nasmejan iz preračunljivosti, temveč je spontano takšen. Frančiškova nečakinja Maria Inés, poročena s Slovencem Vladimirjem Voršičem, čigar družina izhaja iz prleške vasi Bratonečice, se s stricem papežem še vedno kar pogosto sliši.
Da se od zmeraj rad smeje, še posebno ga radostijo besedne domislice, ve povedati o stricu. Mimogrede, Bergoglio je Slovenijo obiskal dvakrat. Ko mu je nečakinja povedal, da je ženin Slovenec, ji je navrgel: »Pripravi se na potico in pirhe.« V doslej edinem intervjuju, vanj je privolila Mojci Širok s TV Slovenije, je zaupala, da se je, ker je bil njen mož ločenec, lahko poročila le civilno (precej pozneje sicer še cerkveno). Ko je stricu to strahoma povedala, se ji je odvalil kamen od srca, ko se ji je on zahvalil »za najboljšo novico, kar si mi jih lahko sporočila«.
O stričevem vedrem duhu je v nadaljevanju povedala, da je bil vedno tak, srečen v družbi preprostih ljudi. Manj pa v družbi s politiki ali pomembneži. Dejala je tudi, da stric, na prvi pogled morda paradoksalno, nikoli – nikoli je poudarila – ne išče pozornosti. Upira se mu, na primer, ko se hočejo z njim fotografirati veljaki, ki svojo pozornost iščejo pri papežu. Najbolj pa ga prizadenejo nasilje in lačni otroci kot tudi trgovanje z orožjem, ljudmi in beda priseljencev.
Sočuten v nesreči
Ko je svet osupnil ob posnetku obglavljenja 40-letnega ameriškega novinarja Jamesa Foleyja, usmrtil ga je član gibanja Islamska država, je papež še tisti večer po telefonu poklical starše v Richmond v ameriški zvezni državi New Hampshire in jim izrazil »svojo bolečino in bližino«. Ker je vedel, da bo globoko vernim staršem, katerih sin je študiral na jezuitski univerzi v wisconsinskem Marquettu, njegova beseda sredi osebne stiske prinesla močno podporo.
Le nekaj dni prej je papeža, kot je sporočil vatikanski tiskovni predstavnik Federico Lombardi, globoko pretresla novica o prometni nesreči njegovih sorodnikov pri argentinskem mestu Cordoba. Malo po polnoči je avtomobil, ki ga je vozil 35-letni Emanuel Horacio Bergoglio, sin pokojnega papeževega brata Alberta, na avtocesti trčil v tovornjak pred seboj. V majhnem avtomobilu so umrli Horacieva 39-letna žena Valeria Carmona, njun osemmesečni Antonio ter dveletni Jose, sam je hudo poškodovan. Papež je vse, ki čutijo njegovo bolečino, prosil, naj se mu pridružijo v molitvi ob smrti pranečakov in njune mame.
Počitnice je izpustil
Da »božji namestniki« ne živijo le vzvišene odmaknjenosti, marveč so tudi navadni ljudje, so pretekli papeži dajali vedeti (tudi) z dopustovanji. Janez Pavel II. je po navadi počitnikoval v hribih. Benedikta XVI. rodna Bavarska je bogata z vršaci, še kot kardinal je odhajal za dva tedna hodit na Južno Tirolsko. A mu je nekako bolj pristajala poletna rezidenca v Castel Gandolfu. Tja je pred štirimi poletji k sebi povabil tudi fotografe, a se mu pred njimi ni uspelo sprostiti.
Fotografe je težav z dopustniškimi papeži odrešil Frančišek. Počitnicam se je tako lani kot letos preprosto odpovedal. S čimer je na emeritusa Benedikta XVI. napravil tako močan vtis, da se je tudi ta odpovedal počitnicam (čeprav mu jih, sploh kot upokojencu, zagotovo ne bi nihče zameril).
Presenečena kurija je povprašala Argentinca Guillerma Karcherja, enega papeževih ceremonierjev, kako je bilo z Bergoglievimi dopusti v njegovi domovini. Počitnic si že kot nadškof nikoli ni privoščil. Pika. Počitnice je izpustil, ker zelo nerad menja okolje. Počival je doma v domu sv. Marte, malo več spal, prebral kakšno knjigo, poslušal glasbo in več molil. Tudi med počitnicami je obedoval v menzi.
Papežev delovni dan poteka takole. Vsako jutro se prebudi okrog pol petih. Do sedmih moli in pripravi nagovor za mašo v domu svete Marte. Po maši zajtrkuje in začne dnevni delovni program, mnogovrstna srečanja.
Še Kitajci so popustili
Papež, ki si torej z izjemo urice na dan po kosilu sploh ne vzame prosto, pa v času kislih kumaric kar niza dogodke – letos jih je kronal s pastoralnim obiskom Južne Koreje –, da mu sedma sila komaj sledi. Takemu papežu je res težko nasprotovati. Še Kitajska, ki vztraja pri sprtosti z Vatikanom, mu je kot prvemu dovolila, da je letalo s Petrovim naslednikom preletelo njeno ozemlje.
V pogovoru z novinarji med poletom je Frančišek povedal, da po odstopu njegovega predhodnika odpoved papeški službi ne bo več izjema, na neki način jo je institucionaliziral. Dodal je, da bi tudi sam storil enako, prej pa seveda veliko molil za pravilno odločitev.
O svoji priljubljenosti pravi, da jo doživlja kot velikodušnost ljudstva: »V sebi pa poskušam misliti na svoje grehe, na svoje napake, da se ne bi imel za koga velikega. Vem namreč, da bo to mogoče trajalo le dve ali tri leta, potem pa grem v Očetovo hišo.«
O grožnji z atentatom
Italijanski časnik Il Tempo je objavil novico, domnevno iz izraelskega vira, da borci Islamske države načrtujejo napad na papeža Frančiška kot »najvišjega predstavnika krščanske vere« ter »nosilca napačne resnice«. Svoje teroriste naj bi vtihotapljali med prebežnike, ki prihajajo v Italijo. V Vatikanu so se odzvali, da »tega ne gre jemati resno«. Papeževa nečakinja Maria Inés je še sredi julija na vprašanje, ali jo kaj skrbi za strica, dejala, da ga je družina »izročila v božje roke, ker vemo, da ga Bog čuva«. Pokrovitelj zgodovinske tekme
Že kot buenosaireški nadškof in kardinal je bil Jorge Mario Bergoglio najslavnejši navijač nogometnega kluba San Lorenzo iz argentinske prestolnice. Potem ko je pred dvema tednoma klub osvojil pokal Libertadores, ki je južnoameriška različica evropske lige prvakov, so mu ga prinesli pokazat v Vatikan. V ponedeljek zvečer sta se na rimskem olimpijskem stadionu pomerili ekipi, v katerih so igrali muslimani, kristjani, judi, hindujci in budisti. Sloviti Maradona, ki je papežu pred tekmo podaril argentinski dres (na fotografiji), je igral vseh 90 minut, med drugimi pa so igrali tudi Juan Manuel Iturbe, Andrej Ševčenko, Tomer Hemed, Mauro Icardi, Carlos Valderrama, Diego Simeone, Alessandro Del Piero in Gianluigi Buffon. Izkupiček tekme, ki si je papež ni ogledal, je šel v celoti za dobrodelne namene.
