Papež izprašal vest
 utrujene stare mame

STRASBOURG  – V Strasbourgu je papež Frančišek v torek obiskal parlament EU in Evropski svet, dodobra izprašal vest Unije in govoril o prihodnosti stare celine, ki jo je imenoval kar slabotna babica. Njegov večurni obisk je spremljalo in varovalo več tisoč policistov in vojakov, nad mestom so krožili helikopterji, zaprli so številne ulice in ustavljali ter pregledovali tudi naključne mimoidoče. Priljubljeni južnoameriški poglavar Rimskokatoliške cerkve ima veliko sovražnikov, posebno glasno mu grozijo islamski skrajneži. To je bil šele drugi in zgolj politični obisk papeža v evropski vladi, eno leto po obisku papeža Janeza Pavla II. sta precej nepričakovano padla berlinski zid in komunizem.

Tokratnega papeškega obiska seveda ne kaže povezovati s kakšnim tako epohalnim dogodkom, je pa imel Frančiškov obisk otoka Lampedusa pred Sicilijo gotovo velik vpliv. Tam je poleti ostro obsodil zahodno kulturo blagostanja in uničevanja: »Ne smemo dovoliti, da se Belo morje, kot Sredozemlju pravijo Arabci in po katerem naše blagostanje razkazujejo luksuzni plavajoči hoteli, spremeni v množično grobišče beguncev s črne celine in Azije. Ti ljudje so naši bratje in sestre …« Govoril je še o pravici do dela in ponosa ter dostojanstva, o pojmih, ki so v današnjih časih izgubili pomen. Seveda ni pozabil Ukrajine, saj na evropski celini spet divja vojna.

Po svetu se širita nelagodje in strah

»Prek parlamenta se obračam na pol milijarde ljudi, to sta drugačen svet in drugačna Evropa kot tista pred četrt stoletja … Svet je postal majhen in je vse manj obrnjen k stari in utrujeni Evropi, ki se zdi brez prave volje in moči, brez idej …« je povedal rimski škof, ki naj bi kot pastir v bližajočih se decembrskih praznikih vsem Evropejcem posredoval upanje in spodbudo. V svetu je vse več strahu, ljudem se zdi, da so povsem nemočni pred zlim, ki se nezadržno širi. Če je svet še ne tako davno slonel na upanju in zaupanju v sočloveka, se zdi človeštvo danes brez (humane) vizije, da so ljudje postali merljivi gospodarski subjekti in talci profitne družbe oziroma majhne elite novih globalnih mogočnikov. Poglavitna pojma sta dostojanstvo in transcendenca, z obojim je človeštvo prestalo celo grozote prve in druge svetovne vojne in vseh drugih. Tesno sta povezana s človekovimi pravicami: vsak človek je dragocen, edinstven, neponovljiv!

Sodobni svet globoko korenini v evropskem izročilu

Evropsko mišljenje in s tem ves zahodni svet sta globoko zaznamovala antična Grčija in Rim, pozneje so nanj vplivale različne, celo nasprotujoče si kulture, kot sta germanska in slovanska. Vse to se je pomešalo tudi v krščanstvu, ki je bilo stoletja trdna opora našega razumevanja in podobe sveta. A danes se zdi, da je vse to pozabljeno in izgubljeno, tudi v Evropi je vse več ljudi brez dostojanstva, so diskriminirani in celo nimajo najosnovnejšega za življenje in preživetje. Ljudje so brez dela in zaupanja vase!

»Ko danes govorim o nujni transcendenci, mislim, da se moramo vedno in povsod zanesti na človekovo naravno dostojanstvo, prirojeni čut za dobro in zlo v srcu, ki ga je bog vtisnil ustvarjenemu vesolju!« je poudaril papež Frančišek in dodal: »V Evropi se širi osamljenost! Med starimi in mladimi, med revnimi, odrinjenimi in izključenimi.«

Časi nevzdržnega izobilja

Evropa je utrujena stara mama, ni več plodna in živa, nekdanji veliki ideali so izgubili privlačnost, nadomestili so jih vizija razmnoževanja dobička, birokratski upravni aparati in njihove vse številnejše, velikokrat odvečne institucije in pravila, ki omogočajo, da manjšina bogati, velika večina pa tone v revščini. Vse to lahko goji egoistično življenje, mišljenje in nevzdržno preobilje. V političnih in gospodarskih razpravah malikovalcev večne rasti tako prednjačijo tehnične in gospodarske teme na račun usihajoče antropološke orientacije. Človeku grozi, da bo postal zgolj delček kolesja in bo ponižan v kolesje. Vse, kar ne prinaša dobička, umikamo, otroke usmrtimo pred rojstvom, stare pred koncem zapustimo. Vse to je v veliki meri posledica nebrzdanega potrošništva in kulture, ki temelji na uničevanju in zametovanju. Naša življenja ne morejo biti predmet menjave in prodaje!

Znamenita Rafaelova vatikanska freska Atenska šola v središču prikazuje Platona in Aristotela, prvi kaže s prstom navzgor v svet idej, drugi roko izteguje k opazovalcu, k zemlji, konkretni resničnosti. Svet je srečanje neba in zemlje. Nebo odpira transcendenco, mi pa izgubljamo dušo in človeškega duha! Pozaba boga, ne njegovo poveličevanje, povzroča nasilje!

Presenetljivo malo o veri

Žal tudi v papeževih ustih skoraj oguljeno zvenijo stare fraze, da je človek le skrbnik, in ne gospodar narave, ki je ne smemo brezobzirno izkoriščati, marveč jo moramo paziti in negovati. V svoji »pridigi« oziroma branju levitov je Frančišek dodal še nekaj konkretnih aktualnosti. Tako ni sprejemljivo, da postane Sredozemlje veliko pokopališče, naša skupna dolžnost je najti ravnotežje med varnostjo in pravicami Evropejcev in sprejeti nesrečne begunce. Posebej je opozoril na ljudi in narode v balkanskem prostoru, ki bi jim vstop v EU zagotovil več varnosti, saj je Balkan tudi stoletje po veliki vojni grožnja miru.

Papež Frančišek je v Strasbourgu presenetljivo malo govoril o veri, med drugim je povedal, da je v 2. stoletju nekdo zapisal, da so kristjani za svet to, kar je duša telesu. Njena naloga je, da skrbi za pokončnost telesa, da je njegova vest in spomin. Še prej mora človek znova prepoznati svoj obraz. Odbila je ura, ko je treba dograditi skupno Evropo, ki se ne bo prvenstveno vrtela okoli gospodarstva, marveč okoli svetosti človeka. Prebudimo Evropo, naj bo (spet) nosilka znanosti, umetnosti, človeških vrednot in vere. »Hvala!« je končal papež.