Osem najbogatejših proti 3,6 milijarde zemljanom

Osem ljudi je tako bogatih kot vsa revnejša polovica sveta, natančneje 3,6 milijarde ljudi, kar je polovica človeštva, ugotavlja najnovejše poročilo Oxfama mednarodne konfederacije človekoljubnih organizacij, ki se ukvarja z ocenjevanjem revščine na globalni ravni. Poročilo z naslovom Ekonomija za 99 odstotkov potrjuje, da so razlike med bogatimi in revnimi vedno večje, in opozarja, da je »čas, da zgradimo humano ekonomijo, ki bo koristila vsem, ne le nekaj privilegirancem«.

Osem veličastno bogatih

V prvi osmerici s seznama najbogatejših, ki ga vsako leto objavlja ameriška poslovna revija Forbes, so šest Američanov, Mehičan in Španec. Na prvem mestu je Bill Gates, ustanovitelj Microsofta, čigar premoženje je ocenjeno na 75 milijard dolarjev. Sledi mu Španec Amancio Ortega, ustanovitelj modne družbe Inditex, ki ima v lasti verigo trgovin z oblačili Zara (67 milijard). Tretji je ameriški vlagatelj Warren Buffett, šef in največji delničar finančne družbe Berkshire Hathaway (60,8). S 50 milijardami jim sledi mehiški telekomunikacijski magnat Carlos Slim Helu, lastnik skupine Carso, na petem mestu je Jeff Bezos, ustanovitelj in šef spletne trgovine Amazon (45,2), šesti je ustanovitelj in šef največjega spletnega družabnega omrežja na svetu facebook Mark Zuckerberg (44,6), sedmi Larry Ellison, soustanovitelj računalniške družbe Oracle (43,6), osmi pa Michael Bloomberg, ustanovitelj, lastnik in šef medijsko-finančne družbe Bloomberg s 40 milijardami dolarjev premoženja.

Svetovni gospodarski forum v švicarskem Davosu, kjer je kot govornik nastopil tudi Bill Gates, je pred štirimi leti rastočo ekonomsko neenakost označil za eno od glavnih groženj socialni stabilnosti. Leto pozneje je Svetovna banka za svoj cilj postavila konec revščine in izrazila potrebo po širši blaginji. A kljub visokoletečim besedam svetovnih voditeljev o zmanjšanju ekonomske in socialne neenakosti se razlika med revnimi in bogatimi še povečuje.

Že od leta 2015 je najbogatejši odstotek ljudi bogatejši od vseh preostalih skupaj. V prihodnjih 20 letih bo 500 najbogatejših svojim potomcem zapustilo 1200 milijard dolarjev premoženja, kar je več od bruto domačega proizvoda Indije, države z 1,3 milijarde prebivalcev. Dohodki najrevnejše desetine so se v obdobju 1988–2011 povečevali le po tri dolarje na leto, medtem ko predsednik uprave ene izmed sto najuspešnejših družb na londonski borzi v enem letu zasluži toliko kot 10.000 bangladeških tekstilnih delavcev. Nova raziskava francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja je pokazala, da v ZDA v zadnjih 30 letih dohodki revnejše polovice prebivalstva sploh niso rasli, odstotek najbogatejših Američanov pa za 300 odstotkov. In tako ni le v razvitem svetu: najbogatejši Vietnamec v enem samem dnevu zasluži več kot njegov najrevnejši sonarodnjak v desetih letih.

Rastoči strah 
in ugašajoče upanje

Z neenakostjo rasteta negotovost in kriminal, saj vedno več ljudi živi v strahu in z vedno manj upanja. Znakov, da je ljudem tega dovolj, je vedno več. Od brexita do ameriške predsedniške kampanje oziroma zmage Donalda Trumpa, od naraščajočega rasizma do vsesplošnega razočaranja nad osrednjimi političnimi silami. Delavske plače stagnirajo, medtem ko bogati kopičijo premoženje. Direktorji indijskih informacijskih družb imajo po 400-krat večje plače od običajnega uslužbenca v lastni firmi.

Res je tudi, da so v številnih državah v razvoju zmanjšali raven revščine in več sto milijonov ljudi potegnili z roba preživetja. A še vedno gre vsak deveti prebivalec revnih držav v posteljo lačen. Raziskave kažejo, da bi kar tri četrtine skrajne revščine lahko odpravili z že obstoječimi viri, s povišanjem davkov ter z zmanjšanjem vojaških proračunov in zniževanjem drugih državnih stroškov. Velik problem je tudi utaja davkov, in to ne le v tako imenovanih davčnih oazah, ampak kar z neposrednimi dogovori med državami in korporacijami. Po ocenah ima bogati odstotek zemljanov na tako imenovanih offshore računih shranjenih več kot 7600 milijard neobdavčenih dolarjev. Tudi Apple si je v EU izposloval konkretne davčne olajšave: evropska komisija mu očita, da je leta 2014 od zaslužka na evropskih trgih plačal le 0,005 odstotka davka. Kenija, denimo, zaradi davčnih ugodnosti tujim korporacijam vsako leto izgubi 1,1 milijarde dolarjev, kar je za skoraj dva zdravstvena proračuna, in to v državi, kjer vsaka 40. ženska umre med porodom.

Živimo v času superbogatašev, med katere po Oxfamovi definiciji spadajo vsi dolarski milijarderji. In teh je vsaj na Forbesovi lestvici trenutno 1810 (med njimi je 89 odstotkov moških), skupaj pa so vredni 6500 milijard dolarjev, kar je približno toliko, kolikor ima 70 odstotkov revnejšega dela človeštva. Nekateri med njimi so bogastvo res dosegli s trdim delom in talentom, a kar tretjina milijarderjev se je preprosto rodila bogatim staršem, 43 odstotkov pa se jih za svoje blagostanje lahko zahvali nepotizmu. Če bo šlo tako naprej, bi lahko čez kakih 25 let dobili prvega bilijonarja (tisočmilijarderja).

Kako do rešitve?

»Obsceno je, da je toliko bogastva nakopičenega v rokah tako malo ljudi, medtem ko mora vsak deseti človek preživeti z manj kot dvema dolarjema na dan. Neenakost v revščini drži na stotine milijonov ljudi, ruši naše družbe in spodkopava demokracijo,« je povzela Winnie Byanyima, izvršna direktorica Oxfama. »Po vsem svetu se pozablja na ljudi. Njihove plače stagnirajo, šefi korporacij pa si izplačujejo milijonske nagrade, zdravstveni in šolski sistemi so žrtve varčevalnih ukrepov, medtem ko se korporacije in superbogati izogibajo plačilu davkov. A milijoni pozabljenih ne potrebujejo grešnih kozlov, ampak rešitve,« je dejala.

»Vlade niso nemočne. Če bi se politiki nehali obremenjevati z BDP in se trudili delati za vse državljane, in ne le izbrano elito, je boljša prihodnost mogoča za vsakogar,« je poudarila. Oxfam je pripravil vrsto načel, ki naj bi vodila novo humano ekonomijo. Vlade bi morale ustaviti ekstremno kopičenje bogastva, povišati davke tako na bogastvo kakor na visoke dohodke, da bi zagotovile denar za zdravstvo, izobraževanje in nova delovna mesta. Vlade bi morale sodelovati, ne tekmovati, da bi delavcem zagotovile pošteno plačo in ustavile utaje davkov, podpirati podjetja, ki skrbijo z dobrobit zaposlenih, in ne le za delničarje. Lep primer je baskovska zadružna družba Mondragon, ki ima 74.000 zaposlenih, ki prejemajo pošteno plačilo, saj njena plačna politika zagotavlja, da lahko najbolje plačani uslužbenec zasluži največ devetkrat toliko kot najslabše plačani...