Mars ali rdeči planet, kot ga radi poimenujemo, že od nekdaj buri človeško domišljijo. Nič čudnega torej, da v zadnjih letih postaja vse bolj privlačen za velika industrijska podjetja. Eno od njih je letalsko-vesoljski gigant Lockheed Martin, ki je drugo tako podjetje v ZDA, seveda takoj za znamenitim Boeingom. Dobilo je namreč idejo, da bi zgradili Marsovo vesoljsko postajo ali Marsovo orbitalno oporišče za astronavte, ki bi bilo dolgo okrog 80 metrov in sestavljeno iz več različnih enot. Vse skupaj bi lahko uresničili že čez 12 let, pri čemer velja opozoriti, da astronavti na krovu ne bi pristali na Marsu, ampak bi ostali samo v orbiti okrog rdečega planeta.
Lockheed Martinova vizija take vesoljske postaje je bolj pragmatični približek raziskovanja Marsa. Ravno pristanek na Marsu je izjemno zahteven in težek, ker je atmosfera preredka, da bi si pri zaviranju in vstopu vanjo lahko veliko pomagali s padali, a vendar je še vedno dovolj gosta, da povzroči nastanek turbulence in onemogoči varni pristanek na površini. Vesoljskim čarovnikom je uspelo, da so na površino spustili nekaj tako masivnega, kot je mali avtomobil. Približno tak je mobilni ali gibljivi robot Curiosity (Radovednost), ki že štiri leta potuje po površini planeta, toda če govorimo o človeku ali astronavtih, je treba na površino planeta varno spustiti nekaj velikega, kot je dvonadstropna hiša. Tako je Lockheed Martin dobil idejo o orbitalni misiji in prestavil pristanek na poznejši čas, morda na leto 2033. In v naslednjih sedemnajstih letih naj bi to bilo res možno, menijo njihovi izkušeni strokovnjaki, ki že razmišljajo, kaj vse bi bilo treba, da se tak zelo zahteven in izzivalen vesoljski polet uresniči.
Seveda prva možna letnica 2028 zveni precej ambiciozno, še posebno ker vključuje uporabo in delo več različnih gibljivih ali mobilnih vozil (roverjev) na površini planeta, ki jih bodo astronavti upravljali na daljavo. Vso opremo za tako vesoljsko oporišče je treba še izdelati ali zgraditi. Da se astronavte lahko pošlje proti Marsu, je treba imeti bivalni modul, ki mora biti precej večji od kapsule, saj lahko enosmerno potovanje traja od šest do 11 mesecev (vse je odvisno od tega, katerega leta bo odhod, kakšno je razmerje goriva do samega tovora, ali gre za ionski električni raketni pogon ali za klasični raketni). Če je potovanje počasnejše, se lahko proti Marsu pošlje bolj številno posadko ter seveda več materiala, ki zajema rezervne dele, potrebne pri morebitnih okvarah.
V vesolje najprej odhaja Orion
Nasa še vedno ni sklenila nobene pogodbe za izgradnjo bivalnega modula, čeprav bi ta lahko temeljil na izkušnjah izgradnje Mednarodne vesoljske postaje. Vendar ima Lockheed Martin že od leta 2006 pogodbo za izgradnjo vesoljske ladje Orion. Leta 2018 bodo predvidoma na potovanje okrog Lune poslali prvo kapsulo Orion brez posadke. Tako jo bodo prvič preizkusili na poletu v velike vesoljske globine. Lockheed Martin navaja, da naj bi šlo pri Marsovem programu za program, ki bi ga vodila Nasa skupaj z mednarodnimi partnerji. Nasa navaja, da naj bi se v desetletju odločili, ali bodo astronavti zapustili orbito zemlje (LEO) in odpotovali v vesoljske globine znova proti Luni, v njeno orbito, v prostor okrog Lune in tudi milijoninpolkilometrsko oddaljenost od Zemlje, ki predstavlja štirikratno oddaljenost Zemlje od Lune. S tem bi se preverilo delovanje opreme in učinka takega vesoljskega poleta na astronavte v velikih vesoljskih globinah in tudi v daljšem časovnem obdobju.
Toda, zakaj Lockheed Martin omenja leto 2028? Njihovi strokovnjaki so prepričani, da bi z obstoječo vesoljsko tehnologijo ZDA lahko bile zmožne spraviti to orbitalno vesoljsko postajo v orbito okrog Marsa in nato pet let pozneje ali leta 2033 opraviti prvi pristanek astronavtov na površini. Zanimiva je podrobnost iz tega Lockheed Martionovega načrta. Za polet bodo uporabili dve kapsuli Orion. S tem projektom se podjetje ukvarja že 10 let. Prvotno so bile te kapsule načrtovane za lunarne polete in vesoljski program nekdanjega predsednika Georgea Busha, znan kot Constellation (ozvezdje), in seveda v povezavi z novim lunarnim modulom. Ta program je ustavil ameriški kongres, ki je ohranil ali rešil tako vesoljsko kapsulo Orion in veliko raketo (prej znano kot Ares V), zdaj znano kot Space Launch System (SLS) ali vesoljski izstrelni sistem. In vsa ta oprema je namenjena programu za »potovanje k Marsu«.
Spustili naj bi se na Marsovi luni
Skratka, ideja za Marsov orbitalni bazni tabor, ki bo v vesolju s parom vesoljskih ladij Orion, obstaja. Če bo uresničena, bo pomenila, da bo tabor, več sto ton težka kompozicija, proti Marsu poletel z več raketami SLS. Takih raket bi zaradi težkega tovora lahko bilo celo pet. Ob prihodu bi z zavornimi motorji postala umetni satelit Marsa. Tam se ne bodo ukvarjali samo z daljinsko vodenimi roboti na površini, ampak tudi proučevanjem obeh naravnih satelitov ali lunic Marsa Fobosa in Deimosa, ki naj bi bila ujeta asteroida. Astronavti naj bi se spustili na njuno površino in ju dlje tudi natančno raziskovali.
Nasa se še ni natančno odločila, kdaj bo poslala odpravo na Mars.