Od majhnega koraka za človeka že 45 let

Leta 1961 je John Fitzgerald Kennedy, tedanji predsednik Združenih držav Amerike, objavil, da bodo do konca 60. let 20. stoletja na Luni pristali ljudje. Američani bodo, seveda, prvi, in s tem namenom je ameriška vesoljska agencija Nasa med letoma 1961 in 1975 izvajala program Apollo. To je bil tretji vesoljski program ZDA. Prvi je bil Mercury, ki je prinesel polete enosedežnih vesoljskih ladij, podobne kapsulam, v nizko Zemljino orbito; drugi Gemini, v katerem so v Zemljino orbito poslali dvosedežno vesoljsko ladjo.

Program Apollo ni bil brez težav. Med vajo na Zemlji 27. januarja 1969 se je zgodila nesreča s plovilom Apollo 1, v kateri so umrli astronavti Gus Grissom, Ed White in Roger Chaffee. Leta 1970 pa je med poletom Apolla 13 nastala eksplozija na krovu servisnega modula, po kateri je lunarni modul postal nekakšen rešilni čoln za posadko. Vse se je dobro končalo, tudi zahvaljujoč izurjenosti posadke na krovu in nadzornikom poleta na Zemlji, vse tri astronavte na krovu so namreč rešili.

Prestavljanje meja

V zgodovini poletov v vesolje in proti Luni je program Apollo ZDA najprej postavil ob bok drugim državam, ki so orale ledino. Leta 1942 je Nemčija z raketo V-2 opravila prvi polet v nizko Zemljino orbito. Leta 1957 je tedanja Sovjetska zveza (SZ) v orbito okrog Zemlje poslala prvi umetni satelit, le dve leti pozneje pa proti Luni prvo vesoljsko sondo brez posadke. Že leta 1961, ko se je program Apollo šele začel, je SZ v orbito okrog Zemlje poslala prvega človeka, Jurija Gagarina, leta 1966 pa je na Luni mehko pristala njihova robotska vesoljska sonda. ZDA so dohitele in prehitele SZ konec 60. let: leta 1968 jim je uspel prvi polet s človeško posadko v Lunino orbito, leto pozneje so osupnili svet, ko se je po Luni sprehodil prvi človek.

Ko je John F. Kennedy postal predsednik ZDA, je v govoru pred ameriškim kongresom 25. maja 1961 naznanil pristanek ljudi na Luni in program Apollo, poimenovan po grškem bogu svetlobe in glasbe. Proračun Nase se je na zahtevo Jamesa Webba, tedanjega administratorja te agencije, zaradi programa povečal za tretjino.

Sprva so pri Nasi razmišljali, da bi na Luno poslali ljudi po direktni metodi – raketa Nova naj bi omogočila pristanek kapsule Apollo na Luni in njeno varno vrnitev na Zemljo. Ker pa je bila raketa prevelika in predraga, so iskali alternativo. John Houbolt z Langleyjevega vesoljskega središča je zagovarjal metodo srečanja v Lunini orbiti, tako imenovani LOR. Ta je pomenila, da bi se iz Lunine orbite od večjega matičnega vesoljskega plovila ločilo in na Luno spustilo manjše in lažje vesoljsko plovilo z dvema astronavtoma, se od tam tudi vrnilo v orbito, spojilo z matično ladjo, ta pa bi se nato vrnila na Zemljo. Za tako vesoljsko odpravo bi potrebovali manjšo in lažjo satelitsko nosilno raketo. Nasini strokovnjaki so rešitev po obotavljanju sprejeli.

K uspešnosti programa Apollo so veliko pripomogle dvosedežne vesoljske ladje Gemini. Nasa je v letih 1965 in 1966 v vesolje poslala deset takšnih ladij. V njih so astronavti vadili izstope v vesoljski prostor, delo in sprehode po njem, pa tudi, kako se srečati z drugo vesoljsko ladjo Gemini.

Izbira metode LOR je narekovala zasnovo vesoljske ladje Apollo, ki so jo sestavljali komandni in servisni modul (CSM), v njem naj bi posadka preživela večino poleta do Lune, ter lunarni modul, v katerem se bosta dva izmed astronavtov spustila na Lunino površino in se nato z nje tudi vrnila.

Moduli in raketa

Naloga stožčastega komandnega modula je bila astronavte pripeljati do Lunine orbite in jih iz nje nato vrniti na Zemljo. Nanj je bil pritrjen servisni modul s servisnim pogonskim sistemom, zalogami raketnega goriva, rezervoarji za vodo in zrak ter še čem. Komandni in servisni modul sta bila pritrjena drug na drugega, dokler ni plovilo vstopilo v Zemljino atmosfero, tedaj so astronavti servisni modul odklopili in odvrgli, na Zemljo se je vračal le komandni modul. Ta je imel posebni toplotni ščit, ki je astronavtom omogočil preživeti izredno vroč in zahteven povratek na domači planet. Tik pred pristankom so iz komandnega modula razvili tri velika padala za mehki pristanek na morju.

Lunarni modul (LM) je bil zasnovan zgolj z namenom, da se, ko bo komandni modul (KM) v Lunini orbiti, od njega loči s posadko na krovu, pristane na Luni in vzleti z njenega površja nazaj h KM. Zato je bil lahko konstruiran, tako lahko, da v območju Zemljine težnosti sploh ne bi mogel leteti. Z njim sta lahko potovala dva astronavta. V LM je bilo tudi vozilo, lunarni rover, ki je omogočal prevoz po Luninem površju.

Ko je skupina inženirjev, vodil jo je dr. Werhner von Braun, začela snovati program Apollo, še ni bilo znano, katera metoda za polet na Luno bo izbrana, torej tudi niso vedeli, ali bo potrebna ogromna raketa Nova za neposredni polet, ki bi lahko v vesolje odnesla precej tovora, ali manjša, za LOR. Ko je bila izbrana metoda LOR, so se v Marshallovem vesoljskem središču osredotočili na razvoj dveh raket, manjše Saturn 1B in večje Saturn V. Saturn V je še vedno največja in najmočnejša raketa, ki jo je zgradil človek, ob izstrelitvi je tehtala blizu 3000 ton, visoka je bila skoraj 111 metrov, proti Luni pa je na svojih plečih nosila 47 ton.

Velik korak
za človeštvo

Največji, kar zgodovinski uspeh programa Apollo je odprava Apolla 11 na Luno 16. julija 1969. Na njej je pristal 20. julija, dan pozneje sta se po njej sprehodila astronavta Neil Armstrong in Edwin Buzz Aldrin. Odprava se je z astronavtom Michaelom Collinsom, ki je čakal na njuno vrnitev v komandnem modulu v Lunini orbiti, na Zemljo vrnila 24. julija 1969.

Zadnja vesoljska ladja Apollo je v vesolje poletela poleti leta 1975 in je bila ameriški prispevek k takrat prvemu skupnemu ameriškemu in sovjetskemu vesoljskemu programu kot Apollo-Sojuz. Marca 1966 so bili na zahtevo ameriškega kongresa ocenjeni stroški programa Apollo, ki so tedaj znašali 22 milijard in 718 milijonov dolarjev. Če vrednost dolarja iz leta 1969 prenesemo v leto 2014, bi to pomenilo, da je ZDA za razvoj ladij Apollo, nosilnih raket Saturn, komandnih in servisnih modulov, lunarnih modulov in, seve, za vse odprave odštela okoli 153 milijard dolarjev.

Kosi Lune na Zemlji

V programu Apollo so astronavti na Zemljo pripeljali kar 381,7 kilogramov vzorcev Luninih tal, od tega 22 kilogramov Apollo 11, 34 kilogramov Apollo 12, 45 kilogramov Apollo 14, 77 kilogramov Apollo 15, 95 kilogramov Apollo 16 in rekordnih 111 kilogramov Apollo 17.