Observatorij dobil očala in človeku približal vesolje

Ameriška vesoljska agencija Nasa se te dni lahko pohvali s še enim izmed mnogo dosežkov pri raziskovanju vesolja. Natanko četrt stoletja je namreč minilo od trenutka, ko je Nasa z vesoljskim letalom Discovery v vesolje poslala prvi vesoljski teleskop, Hubble. Od našega planeta je oddaljen 555 kilometrov in v svoji orbiti tehta 11,11 tone. Že na začetku so ga zasnovali tako, da jim ga v primeru okvar ni treba pošiljati nazaj na Zemljo, temveč ga lahko v vesolju popravljajo in vzdržujejo kar sami astronavti. Ti, glede na to, da teleskop v dolžino meri 13,2 metra in da ima na najširšem koncu premer 4,2 metra, nimajo lahkega dela.

Prve zamisli oziroma ideje o takšnem vesoljskem teleskopu segajo v leto 1923, ko je o njem razmišljal pionir astronavtike Hermann Oberth. Dvajset let pozneje je to idejo dodatno razvil ameriški astronom Lyman Spitzer, ko je leta 1946 predstavil referat o zunajzemeljskem observatoriju, vendar je bilo treba za uresničitev projekta seveda počakati na vesoljsko dobo oziroma ustrezno razvit vesoljski program. O takem vesoljskem observatoriju je začela Nasa razmišljati leta 1970, a se je vse skupaj ustavilo pri financiranju in seveda zmanjšani velikosti tega observatorija. Sprva so namreč predvidevali, da bo imelo glavno zrcalo premer treh metrov, nato so se odločili za manjšega (2,4 metra), k programu pa je zatem kmalu pristopila tudi Evropska vesoljska agencija (ESA).

Začetna sredstva v višini 36 milijonov dolarjev so bila tako odobrena leta 1978. V naslednjih letih so stroški programa postopoma narasli na 400 milijonov dolarjev. Po prvotnih načrtih bi moral teleskop, ki so ga poimenovali po astronomu Edwinu Hubblu, ki je prispeval k enemu največjih odkritij znanosti v dvajsetem stoletju, ko je odkril, da se vesolje širi, v vesolje poleteti že v letu 1983. A pri Nasi so izstrelitev prelagali vse do leta 1986. Takrat je namreč obstajala prva realna možnost za izstrelitev, a jo je tokrat za dve leti ustavila nesreča z vesoljskim letalom Columbia. V tem času so tako lahko inženirji teleskop dodatno pripravili na polet, ki se je končno zgodil 24. aprila 1990.

Observatorij z napako

Prvo navdušenje nad Nasinim dosežkom so le nekaj tednov po izstrelitvi pokvarili podatki poskusnega delovanja. Observatorij je namreč na Zemljo pošiljal nejasne oziroma zabrisane fotografije, ali kot so se izrazili strokovnjaki, »je bil kratkoviden«. Izvor te napake je bil dejansko na Zemlji, in sicer pri nenatančnem in površnem delu pri primarnem zrcalu. Observatoriju so med prvo servisno misijo, ki jo je decembra 1993 izvedla posadka astronavtov najmlajšega vesoljskega letala Endeavour, nataknili »očala«. Štiri leta pozneje se je pojavila potreba po nadaljnji servisni misiji in astronavti plovila Discovery so zamenjali in nadomestili različne znanstvene instrumente in elektroniko. Servisnih misij je bilo v naslednjih letih še več, nato pa se je takratni administrator Nase Sean O'Keefe odločil, da morajo biti vsi prihodnji poleti shuttlov taki, da lahko ti v vsakem primeru dosežejo varno zatočišče na Mednarodni vesoljski postaji. In tako so naslednje servisne polete do Hubblovega vesoljskega teleskopa odpovedali. Spremembe na tem področju so se zgodile par let pozneje, ko je novi administrator Nase postal dr. Michael Griffin. Maja 2009 je tako proti Hubblu poletela zadnja servisna misija astronavtov, in sicer na krovu vesoljskega letala Atlantis.

Novi pogled na vesolje

Ta izjemni vesoljski observatorij je dal človeštvu nov pogled na vesolje, saj je pokazal nove vidike našega sončnega sistema, oddaljenih galaksij, nastanka in rojstva zvezd, slike trka kometa Shoemaker Levy 9 v Jupiter leta 1994, fotografij planetov v nastajanju ali protoplanetarnih diskov ter dokazov o prisotnosti obstoja planetov okrog zvezd zunaj našega sončnega sistema. S prvotnih ocenjenih 400 milijonov dolarjev cene tega programa se je cena v naslednjih letih dvignila na 2,5 milijarde dolarjev, če pri tem seveda upoštevamo še štiri polete shuttlov (vsak naj bi stal 1,5 milijarde dolarjev) in različne vrste nove opreme ter instrumentov. Zadnja skupna ocena cene tega programa danes tako znašaže 10 milijard dolarjev, kar je veliko tudi za tako vesoljsko agencijo, kot je Nasa.

Strokovnjaki ocenjujejo, da bo ta observatorij lahko deloval še vsaj pet let, nekateri optimisti pa predvidevajo, da celo še deset. Čeprav je v kar 155 kilometrov višji orbiti kot Mednarodna vesoljska postaja (ta kroži 400 kilometrov nad Zemljo), se lahko zaradi še tako malenkostne prisotnosti molekul zraka in aktivnosti sonca njegova orbita postopoma tako zniža, da bi v prihodnjih desetletjih nekontrolirano vstopil v Zemljino atmosfero in tam zgorel. Seveda vesoljski strokovnjaki, učenjaki, izvedenci in znanstveniki že kar dolgo snujejo in tudi že gradijo naslednika Hubblovega vesoljskega teleskopa. To bo imel drugačno zasnovo, imenoval pa se bo vesoljski teleskop Johna Webba ali JWST. Ime je dobil po Jamesu Webbu, administratorju Nase, ki je bil najsposobnejši direktor Nase in ki mu je uspelo uresničiti program Apollo ter s tem seveda polet človeka do Lune in na Luno.