LJUBLJANA – Smo dolgo upali, da se to ne bo zgodilo, in se hkrati tudi bali, da se nazadnje vendarle bo. In v zadnjih dneh se je: celo evropski komisar za denarne in gospodarske zadeve Olli Rehn, ki sicer, kot je znano, ni pretirano naklonjen zamisli, da bi članice EU izdajale skupne obveznice, je jasno in glasno priznal, da evrskemu območju čisto zares grozi razpad, in poudaril, da bo zato nujno treba uvesti še več varčevalnih ukrepov. Tako rekoč sočasno se je oglasil tudi predsednik Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi, ki je že pripravil poseben načrt: njim naj bi predvidoma še v tem mesecu zagotovili nujno potrebno evropsko bančno enotnost (poenotenost), na ravni EU centralizirali nadzor nad bančnim sektorjem itn. Draghi ni nič manj zaskrbljen od Rehna: »Nujno in čim prej bo treba oblikovati jasne vizije o prihodnosti skupne evropske valute. Moramo dobiti odgovore na vprašanje, kaj bo z evrom čez nekaj let in kakšno bo takrat evrsko območje.« Draghi meni, da ECB preprosto ne more (več) zapolnjevati vakuuma, ki so ga za sabo pustile vlade različnih držav članic EU, ko so se zelo nerodno trudile spodbujati gospodarsko rast ali so se (podobno nerodno) lotevale strukturnih reform: »Če se nam ne bo uspelo dogovoriti glede prihodnosti evra, bodo razmere postale neobvladljive.«
Roko na srce, gospodarsko in finančno daleč najuspešnejša članica EU, Nemčija Angele Merkel, ostaja zelo skeptična do takšnih načrtov poenotenja in centraliziranja, saj ne verjame, da bi Draghijev načrt že kratkoročno lahko ponudil bližnjice iz krize Grčiji, Španiji, Italiji ali Portugalski in Sloveniji.
Kaj pa se bo po Draghijevem prepričanju zgodilo, če se bodo države v evrskem območju dogovorile, kakšno prihodnost si želijo za skupno evropsko valuto in po kateri poti jo menda lahko dosežejo? Potem naj bi zajezile beg kapitala iz območja evra in prepričale vlagatelje, da se jim še izplača investirati na območju držav članic EU.
Kaj pa na vse to pravi predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso? Draghi-Rehnovo zavzemanje za evrsko bančno unijo s centraliziranim nadzorom nad najpomembnejšimi bankami zagovarja z argumentom, češ da so se nadzorni organi posameznih držav članic EU praviloma prepočasi oziroma prepozno odzivali na težave svojih bank, kar se je nazadnje še kako zgovorno pokazalo tudi v primeru španske Bankie.
Da ne bo pomote, pritiska na Nemčijo in druge za zdaj še obotavljajoče se države članice EU pa ne izvajajo samo Rehn, Draghi in Barroso, marveč tudi ZDA Baracka Obame: belohišoljubni New York Times je, denimo, vse domnevno premalo odločne evropske politike kar v uredniškem uvodniku obsodil, češ da so pravzaprav pomagači gospodarsko-finančne krize, saj si ne upajo svojim volivcem naravnost in brez sprenevedanja (do)povedati, zakaj se morajo sprijazniti s še strožjimi varčevalnimi ukrepi.
| V katero valuto pretopiti evre? Vse več evropskih ekonomskih strokovnjakov se v svojih analizah in prerokbah raje, če je le mogoče, izogne optimističnim puhlicam. Očitno se zavedajo, da napovedi glede morebitnega razpada evrskega območja oziroma celo propada evra le niso povsem iz trte izvite. Nič nenavadnega zato ne bi bilo, če bi državljani EU svoje evrske prihranke v kratkem poskušali zamenjati za, na primer, japonske jene, kitajske juane ali vsaj švicarske franke. Mar nismo svojčas že dinarskih prihrankov preventivno nadomeščali z nemškimi markami? Nemčija ne verjame, da bi lahko poenotenje in centraliziranje, ki ju zagovarja Mario Draghi, kratkoročno zagotovili bližnjico iz krize. |
