Oblačilo za novega papeža že šivajo

Milijarda in 150 milijonov rimokatoličanov že napeto pričakuje izvolitev novega, 266. papeža. Skoraj zagotovo bo izvoljen še pred veliko nočjo, ki je letos 31. marca. Gianluca Nuzzi v knjigi Njegova svetost o papeški moči pove: »Poleg tega, da je pastir sedemnajstih odstotkov svetovnega prebivalstva, je na čelu brezmejnega kraljestva, v središču katerega pa je njegovo utripajoče srce Sveti sedež.

Nanj se obrača 4500 škofov, 405.000 duhovnikov, 865.000 redovnikov, vse do stalnih diakonov, misijonarskih laikov in več kot dva milijona katehetov.« V vatikanskem dokumentu Temeljni zakon pa med drugim piše, da »ima papež, vladar Države mesta Vatikana, popolno zakonodajno, izvršno in sodno oblast«.

Stanovanje za naslednika

Čeprav povezuje izjemne tokove moči, absolutne nima, saj je izpostavljen ostrim očesom kurijskih in drugih opazovalcev. Sodobni papež si niti v sanjah ne sme privoščiti kontroverznih in razvpitih izpadov predhodnikov iz denimo renesančnega časa. Ker se od njega v vsem pričakuje občutek za pravo mero, je metodična in asketska narava Josepha Ratzingerja naravnost vrgla na Petrov sedež. Omejevati se zna, tudi ko bi si lahko privoščil razkošje. Po Nuzziju je »Benedikt XVI. obdržal zasebne prostore, v katerih je živel njegov predhodnik Janez Pavel II. Sobam, v katerih so pisarne njegovih osebnih tajnikov, sledi papeževa zasebna delovna soba, ki je za drugim oknom pročelja, ki gleda na Trg svetega Petra in na katerem se papež prikaže vernikom vsako nedeljo za Angela gospodovega, molitev ob zvonjenju zjutraj, opoldne in zvečer. Na vogalu je spalnica, ki je za zadnjim oknom na vzhodnem pročelju. V njej ima tudi sobno kolo. Nato so spalnica, zobna ambulanta, jedilnica, kuhinja, na vzhodni strani pomožni prostori, medtem ko so na severni strani garderoba in shrambe. Nenavadna je kuhinja, ki je prenovljena, z žari, visečimi policami, s pečicami, z električnimi aparati in vgrajenimi lučmi v stropu, vse skupaj darilo nekega nemškega podjetja.«

Ali bo s tem stanovanjem ravnal skromno ali razsipno, bo med prvimi pomembnimi kazalniki, kakšnega Petrovega naslednika so izvolili na konklavu, ki vselej zaseda v Sikstinski kapeli.

Favoriti običajno pogorijo

Kardinalom je leta 1179 pravico volitve novega papeža na konklavu podelil papež Aleksander III. Odtlej se je utrdil pregovor, da se je vsak, ki je kdaj šel na konklave kot bodoči papež, z njega vrnil le kot kardinal. A tudi to pravilo pozna izjemo – Ratzingerja. Na konklave je šel kot kandidat z največ možnostmi, da bo izvoljen, tako se je tudi zgodilo. K pričakovanemu izidu naj bi največ prispevalo to, da je smrt Janeza Pavla II. pričakal v vlogi kardinala dekana, ki vodi kongregacijske sestanke. Na njih sodelujejo vsi kardinali, stari tudi čez 80 let, posebej povabljeni škofje, redovniki, duhovniki, tudi laiki – ki kličejo sv. Duha, naj pomaga pri izbiri Kristusovega namestnika. Ratzingerju naj bi pri izvolitvi pomagalo tudi to, da naj bi si ga za naslednika želel že Janez Pavel II.

Vse drugače je bilo po smrti papeža Janeza Pavla I. leta 1978. Najprej so izbirali med kardinaloma Giuseppejem Sirijem in Giovannijem Banellijem. Ker nobenemu ni uspelo prevladati, so glasovi začeli odtekati k tretjemu, Karolu Wojtyłi, ki je postal Janez Pavel II. Je svojega favorita volivcem morda zaupal tudi častni papež Benedikt XVI.? Najverjetneje ne.

Kardinali med konklavom ne smejo zapustiti predpisanega območja, ki zajema dvorišče sv. Damaza, Apostolsko palačo, Sikstinsko kapelo s povezovalnimi prostori ter koridorjem do prenočitvenega doma (dejansko hotela) sv. Marte. Na območju izklopijo telefonske in vse elektronske povezave s svetom. Med konklavom pred osmimi leti so nad območjem postavili tako imenovani komunikacijski ščit. Komunikacija je preprečena vsem, ne le kardinalom. Z njimi namreč zaprejo še številno osebje, od medicinskega do strežnega. Število ni določeno, je pa na zadnjih treh konklavih število osebja presegalo število kardinalov. Še nekaj. Kljub zapovedani popolni molčečnosti o vsem, kar se dogaja med konklavom, prej ali slej prodre v javnost tako rekoč vsaka podrobnost.

Papeški krojači

Krojači bratov Gammarellija že šivajo oblačilo za novega papeža. Družina Gammarelli, ki oblači cerkvene dostojanstvenike že od leta 1793, je nosilec tradicije in monopola, še posebno za papeška oblačila. Edini, ki si je drznil zavrniti Gammarellijeve, je bil Pij XII., rojen kot Eugenio Maria Giuseppe Giovanni Pacelli. Sveti sedež je vodil med letoma 1939 in 1958, torej med drugo svetovno in nato hladno vojno. Izbral si je drugega krojača, pri tem pa morda ni zanemarljivo, da je pred papeževanjem nekaj časa deloval kot nuncij v Nemčiji. Edina papeška zavrnitev je za Gammarellijeve zanesljivo boleč družinski spomin.

Ko človek vstopi v skoraj neopazno prodajalno Gammarellijevih v rimski ulici Santa Chiara, se mu zazdi, kot da se je tam ustavil čas. Pri vhodu obiskovalca pozdravijo portreti papežev, nikjer ni videti nobene ženske, ob dolgem pultu stojijo samo duhovniki. Bale težkega blaga so zložene na lesenih policah, polžasto zavite stopnice vodijo v zgornje prostore s šivalnico. Prodajalna, ki vzbuja spoštovanje, je tiha in ni prostor, kjer bi se tako kot v drugih italijanskih trgovinah zbijale šale, posli pa sklepali glasno. Toda, pravijo Gammarellijevi, posel je kljub vsemu zelo stresen, saj je treba duhovniške obleke marsikdaj sešiti v nekaj dneh. Prihodnje dni bodo škarje vihteli še urneje kot po navadi. Ukrojiti morajo namreč opravo za novega papeža. In ker se seveda še ne ve, kdo bo izvoljen, jo bodo – kot vselej do začetka konklava – izdelali v treh velikostih: majhno, primerno za moža, visokega 165 centimetrov, srednjo za 170 centimetrov visokega moža in veliko za 180 centimetrov visokega moža. Ko se bo iz Sikstinske kapele pokadil bel dim, se bo novi sveti oče moral pokazati vernikom v novem oblačilu, izdelanem iz svile in volne. V Rimu se še zdaj muzajo ob pripovedovanju o papežu Janezu XXIII. Ker je bil bolj okrogle postave, je bil po izvolitvi leta 1958 na balkonu bazilike sv. Petra v preozkem oblačilu videti, kot bi ga vanj stlačili.

Gammarellijevi pravijo, da ni toliko pomembna ustrezna dolžina, ampak predvsem širina. K vsaki papeški obleki spadajo še pokrivala, ogrinjalo, prepasnica, duhovniška halja, rdeči čevlji in številni drugi dodatki. Vsak komplet vsebuje talar z volnenim ogrinjalom, talar iz svile z rdečim ogrinjalcem, belo kapico in čevlje. Slednji so v petih velikostih. Tri komplete dostavijo v Vatikan pred začetkom konklava, izvoljenemu papežu pa talar po potrebi popravijo redovnice v Vatikanu.