Ob krstni preizkušnji vesoljske ladje Orion

Ameriška vesoljska agencija Nasa bo iz vesoljskega središča in oporišča Cape Canaveral na Floridi danes prvič izstrelila novo vesoljsko ladjo Orion. Prve polete bodo opravili brez posadke. Ponesla jo bo trenutno najmočnejša satelitska nosilna raketa, Boeingova delta IV heavy. Visoka je 72 metrov, ob izstrelitvi tehta kar 733 ton. Prvo stopnjo sestavljajo tri enake enote, ki imajo premer petih metrov, na vrhu je še druga stopnja, ki Orion pošlje v vesolje. Raketa je trenutno največja na svetu in spravi v vesolje največji tovor, je pa tudi edina, pri kateri obe raketni stopnji poganja tekoči vodik. Njena naloga je, da vesoljsko ladjo Orion pošlje zelo visoko v orbito ali kar 5800 kilometrov od površine našega planeta.

Ob spominih na Apolla 4

Poskusni ali testni polet so poimenovali Exploration Flight Test-1, s kratico EFT-1. »Vesoljski polet brez posadke bo ladjo pripeljal od Zemlje dlje kot katera koli človeku namenjena ladja v zadnjih štiridesetih letih,« pojasni Nasin direktor Charles Bolden. Zadnja ladja s posadko, ki je potovala tako daleč od Zemlje, je bila Apollo 17 decembra 1972 in je obiskala Luno ter se vrnila z nje.

Da bi zbrala kar največ podatkov o sebi, je na vesoljski ladji Orion kar 1200 različnih tipal, ki bodo inženirjem pomagala pri 80 različnih poskusih. Zajemajo tako operativne dogodke, kot sta ločevanje od aerodinamičnega sistema za ločevanje in prekinitev poleta ob morebitnih težavah, kot vse druge sisteme, ki jih je treba preizkusiti in ovrednotiti pri tako zahtevnem in zapletenem plovilu.

Potem ko se bo Orion uspešno ločil od druge ali zadnje raketne stopnje, se bo kapsula v vesoljskem prostoru z manevrirnimi raketami na krovu orientirala in se pripravila na vrnitev na Zemljo. Pri tem bo testirala toplotni ščit, ki bo moral zdržati temperaturo tudi do 2200 stopinj Celzija. Vrnitev bo potekala s hitrostjo 8,9 kilometra na sekundo ali 32.000 kilometrov na uro, kar je skoraj 80 odstotkov hitrosti, s katero so se vesoljske ladje Apollo vračale z Lune.

Nekateri štejejo Orionov vesoljski polet za zelo podobnega tistemu, ki ga je leta 1967 izvedel Apollo 4, ki je bil prav tako brez posadke, a je preveril sposobnost vračanja z Lune.

V prihodnje tudi Evropa

Celoten Orionov polet bo trajal štiri ure in pol in v tem času bo dvakrat obkrožil Zemljo. Potem ko bo kapsula vstopila v gostejše plasti atmosfere, se bodo najprej sprostila padalca, nato še tri velika in glavna. Pristanek bodo izpeljali, kot je bilo značilno tudi za nekatere prve ameriške vesoljske ladje, torej na morski gladini.

Orionova kapsula, ki tehta devet ton, je visoka 3,3 metra in ima premer pet metrov ter je podobno kot Apollo oblikovana kot stožec. Ima tudi največji doslej izdelani toplotni ščit. V njej je prostora za štiri astronavte, ki imajo na voljo devet kubičnih metrov bivalne površine. Na kapsulo je pritrjen še servisni modul, ki tehta skoraj osem ton. Za prvi polet so servisni modul izdelali v ZDA, zaradi sorazmerno kratkega poleta ga ni bilo treba opremiti s ploščami sončnih celic. Prihodnje servisne module naj bi prispevala Evropska vesoljska agencija ali ESA kot del sporazumnega sodelovanja z Naso.

Kapsulo Orion in večino sistemov, ki so povezani z njo, je načrtovala, razvijala in izdelala znana letalsko-vesoljska družba Lockheed Martin.

Štiri nove vesoljske ladje

Za polete do Mednarodne vesoljske postaje razvijajo Američani tri manj zahtevne, a enako varne vesoljske ladje. Prva je Boeingova kapsula CST-100, druga je izjemna kapsula družbe SpaceX Dragon V2. Obe je Nasa podprla tudi finančno. Tretja vesoljska ladja je podobna majhnemu letalu vrste shuttle, ki so ga poimenovali Dragon Chaser, a družba Sierra Nevada Corporation zanj ni dobila Nasine podpore. Kljub temu se je odločila, da ga bo razvijala naprej z lastnimi sredstvi in v povezavi z nekaterimi mednarodnimi partnerji.

Četrta vesoljska ladja je opisani Orion, ki je še zahtevnejši projekt od prej omenjenih. Njegov razvoj nekoliko spominja na šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je Nasa v nekaj letih razvila kar tri vesoljske ladje ali kapsule s posadko. Prva je bila enosedežna Mercury, nato zelo uspešna dvosedežna Gemini in na koncu Apollo kot najboljša in najuspešnejša med vsemi. Je pa Nasa glede na takratni ameriški zvezni proračun dobivala znatno več sredstev kot zdaj. Šlo je seveda tudi za prestižno tekmo s Sovjetsko zvezo, ki je ni več.

Končni namen

Cilj vesoljskih ladij Orion so velike vesoljske globine: Luna, asteroidi in celo Mars.