O pračokoladi, ki raste na drevesu

Življenje in potrošništvo se nista začela danes, kot morda mislijo tisti, ki komaj čakajo, da jih mreže trgovskih veletrgovin ujamejo tudi ob nedeljah. V košaricah bo seveda tudi čokolada, največkrat tista, ki je tako ogabno sladka, da od nje mukamo kot krave. Ali veste, da so v tako imenovanih in tudi zelo dejansko svinčenih časih poznali in uživali (ne vsi) v pračokoladi?

Miklavž je takrat na skrivaj, dedek Mraz pa bolj nastopaško decembra prinesel rožiče, sladke posušene stroke rožičevca. To je drevo, zato je bilo mogoče reči, da čokolada, njen nadomestek, raste na drevesih. Ko ste ali boste na morju, lahko obiščete kakšen čokoladni gozdiček. Rožičevec (Caratonia siliqua L.) namreč uspeva tudi na hrvaških otokih, na Šolti, Hvaru, Braču, Lastovu, okoli Dubrovnika, največ pa ga je na Visu, kjer še vedno vsako leto naberejo okoli 12 ton. Osupljivo lepa drevesa rožičevca je mogoče videti tudi v Polači na Mljetu, kamor zaide prenekateri Slovenec.

Rožiče so v sredozemskih deželah nekdaj uživali predvsem reveži in živali, vrstni red je lahko tudi obraten, zimzelenemu rožičevcu v nekaterih deželah rečejo drevo svetega Janeza, plodovom pa temu primerno – kruh svetega Janeza – v Nemčiji Johannisbaum in Johannisbrot. Legenda namreč pravi, da je sveti Janez Krstnik med bivanjem v puščavi živel od plodov rožičevca, od rožičev.

Rožičevi stroki so dolgi od deset do 15 centimetrov. So sladki, saj vsebujejo do 50 odstotkov sladkorja, ki za svojo presnovo ne potrebuje inzulina, kar je morda koristen podatek za diabetike. Vsebujejo tudi precej škroba, proteine in minerale, denimo kalcij, magnezij, železo in cink. Vlaknine v njih pomagajo pri izboljšanju prebave, saj vežejo nase strupene snovi. Seveda imajo rožiči tudi močne antioksidantne učinke. Svojčas so iz rožičev kuhali sirup proti kašlju. Prevreti v mleku so veljali za eno boljših pomagal pri boleznih dihal, pevci pa naj bi z rožičevimi semeni čistili dragoceni glas.

Čeprav nekdaj skoraj ni bil boljše sladkarije od rožičev, bi bilo današnje otroke težko prepričati, da bi se stepli zanje. So trdi in žilavi, za zobe polomit, sladkoba ni izrazita, je pa zanimiva. A za prikaz resnice, da se civilizacija ni začela s slovensko desetdnevno vojno, pamžem v naslednjem veselem decembru morda lahko rečete, da so rožiči pravljični sladki fižol, ki raste na pravljičnih drevesih. Če jih počasi grizljamo, so posladek, ki popestri novoletne dni.

Italijanski rožičevec da tono strokov

Rožičevec se je v Sredozemlje razširil iz Palestine, na Jadran pa so ga prinesli Grki, ko so še pred začetkom krščanskega štetja tam ustanavljali kolonije, najbolj znani sta na Hvaru in Visu. Kot povedano, je rožičevec zimzeleno drevo, ne prenese temperatur pod ničlo. Zraste do 15 metrov v višino, kroglasta krošnja je bogata. Avgusta lahko vidimo, kako cvete, sočasno pa so na njem, kot nekakšni šopi banan, veliki rdeči fižoli iz minulega leta, rožiči namreč dozorevajo 11 mesecev. Dozoreli temnorjavo rdečkasti plodovi so ploščati, žilasti, kožasti, blago usločeni, trdi in sijoči. Rožičevec raste počasi, a doživi več kot 200 let.

Največji pridelovalci rožiča so Španija, Grčija, Ciper, Turčija, Italija, Alžirija in Tunizija. V Izraelu z njim pogozdujejo kamnita planinska območja. Dobro prenaša sušo, za pogozdovanje je veliko bolj primeren kot različne zelo vnetljivega vrste bora, je tudi atraktivno, očem prijetno drevo, med cvetenjem ga, ker je zelo medonosen, oblegajo čebele.

Rožičevec rodi obilno, po desetih letih okoli 25 kilogramov na steblo, potem pa tudi 100 in več kilogramov. V italijanskih virih je podatek, da še raste rožičevec, ki vsakič daje več kot tono strokov teh sladkih fižolov.

Seveda je rožičevca več vrst, od dalmatinskih sort je najbolj znan komiški veliki rogač, pravijo mu tudi tolsti. V starih časih so naši južni obmorski sosedje zmlete rožiče mešali s pšenično moko, kruh je bil menda odličen, nekateri to počno še danes, potico z rožičevo moko sem celo jedel. In bi jo še. Praženi rožiči so bili tudi kar dobra zamenjava za drago kavo, a tega se še redko kdo spomni, bolj v zavesti je, kako so iz rožičev dalmatinski otočani kuhali žganje, pekli rakijo. V Komiži še vedno izdelujejo odličen liker rogačica.

Rožiči so svojo vlogo odigrali tudi v vedno rahlo zapletenem meroslovju. Semena rožičevca so zelo drobna, trdna, lepo eliptična, predvsem pa imajo konstantno težo. Načeloma ni velikih in majhnih, težjih in lažjih. Naziv mere za dragocene kovine menda izvira iz arabske besede quirat, tako je to trgovsko ljudstvo reklo rožičevemu semenu. Eno seme je en karat.