ZAGREB – Register zagrebškega trgovskega sodišča razkriva morda najeksplozivnejšo skrivnost slovensko-hrvaških odnosov v povezavi z afero Ljubljanske banke. Sredi zunanjepolitičnega spora, v središču katerega sta hrvaška tožba proti Ljubljanski banki in slovenska ratifikacija za vstop južne sosede v EU, so uradni podatki za zagrebško podjetje Modestus namreč pokazali, da je družina hrvaškega premierja Zorana Milanovića že od leta 2007 v odličnih odnosih z Ljubljansko banko.
Tri odstotke
za tri milijone
Hčerinsko podjetje Nove Ljubljanske banke je namreč odobrilo izjemno visok in privilegiran kredit podjetju, v katerem je direktor brat Zorana Milanovića, zastavni dolžniki pa so starši. Zadnje informacije s hrvaškega ministrstva za zunanje zadeve govorijo o hrvaški vladi, ki da je pripravljena umakniti pooblastila hrvaškim bankam za tožbe proti Ljubljanski banki, če se prej najde druga rešitev. To je bil odziv na napovedi slovenskega ministra Karla Erjavca, češ da bi parlament od konca februarja pa do 8. marca utegnil ratificirali hrvaško pristopno pogodbo, če se umaknejo pooblastila za tožbe.
Hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić je v saboru pred dnevi izjavila, da je mogoča sorazmerno hitra rešitev vprašanja Ljubljanske banke, ki je očiten pogoj za vstop v EU. No, Milanovićeva družina si v zvezi z banko ne dela skrbi. Prvi dokaz o tem lahko najdemo v zaznamku, ki ga je trgovsko sodišče v Zagrebu objavilo po uradni dolžnosti že 12. decembra 2007, po katerem je bilo na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ustanovljena zastavna pravica na nepremičninah in poslovnih deležih nekaj pravnih in fizičnih oseb. Pogodbo je overila javna notarka Ilinka Lisonek iz Zagreba. Kredit sta sklenila frankfurtska hčerinska družba NLB, LHB Internationale Handelsbank Aktiengesellschaft, kot upnica in zagrebški Modestus kot dolžnik. Kot zastavni dolžniki so v pogodbi navedeni družbi Stanogradnja in Trgovine Minčeta ter fizične osebe Tomislav Šimunac, Igor Maksimiljanović ter Đurđica in Stipe Milanović.
Zgodba ne bi bila tako zanimiva, če ne bi bila Stipe in Đurđica Milanović oče in mati hrvaškega premierja. Seveda pa je privlačen tudi znesek kredita – 3,250.000 evrov, povečan za pogodbene obresti po spremenljivi obrestni meri, tri odstotke na leto od prvega dne veljavnosti! Dobro poučeni seveda vedo, da je to izjemno nizka obrestna mera. Kredit daje frankfurtski podružnici zastavno pravico nad poslovnimi deleži zastavnih dolžnikov Šimunca in Maksimiljanovića, ki jih imata v družbi Modestus. Postavlja se vprašanje, zakaj so premierjevi starši privolili postati hipotekarni dolžniki. Ni namreč znano, ali sploh so solastniki Modestusa. Dodatna raziskava pa daje celovit vpogled v povezavo Milanovićevih z zagrebškim podjetjem.
Tožijo kreditodajalce Milanovićevih
V Modestusu, ustanovljenem 9. marca 2007, sta bila prva direktorja Krešimir Milanović, premierjev brat, in Maksimiljanović. Premierjev brat je prijavil naslov v Samoboru, kot sedež družbe pa je vpisan naslov Gajeva 53 v Zagrebu. Nekoliko pozneje se je Milanović preselil prav tja, kar kaže druga objava za Modestus, ki jo je objavilo trgovsko sodišče v Zagrebu. Dvaindvajsetega oktobra 2007 je poleg Milanovića in Maksimiljanovića direktor namreč postal še Robert Bunjevac, že takrat pa sta se ujemala sedež Modestusa in premierjevega brata. Teden dni pozneje je bil overjen neverjetni kredit, pri katerem je premierjeva družina dobila status zastavnih dolžnikov. Zanimivo, njegovega brata ni med ustanovitelji Modestusa, decembra 2010 so bili kot solastniki vpisani Maksimiljanović, Šimunac in LHB Trade iz Zagreba, družba iz skupine NLB, ki je bila zaradi slabega ugleda Ljubljanske banke na Hrvaškem ustanovljena prek frankfurtske podružnice LHB.
Zanimivo je še, da Hrvaška s tožbo proti Ljubljanski banki pravzaprav toži LHB iz Frankfurta, ki je odobril kredit staršem zdajšnjega hrvaškega premierja. Ker se je kreditna pravljica zgodila konec leta 2007, velja poudariti, da je bil Zoran Milanović takrat predsednik SDP. Vodja največje opozicijske stranke je postal 2. junija 2007, že takrat pa so se kazale njegove premierske ambicije. To je postal 23. decembra 2011, samo tri dni prej pa se je na zagrebškem sodišču zamenjal direktor v Modestusu: namesto Bunjevca je bil vpisan hrvaški javnosti neznan podjetnik iz Drniša Josip Džale, sedež družbe pa je bil z zasebnega naslova premierjevega brata prestavljen na Mesničko 24, na naslov direktorja Šimunca. Težko se je upreti vtisu, da so se ti poslovni dogodki zvrstili povsem spontano in da pri tem ni bilo poskusov prikrivanja lastniških in družinskih odnosov.
Zaradi dubrovniške vile z bazenom?
Ko smo raziskovali okoliščine odobritve kredita družbi Modestus, ki je bila ustanovljena šele sedem mesecev prej in si po bonitetnem potencialu nikakor ne bi mogla prislužiti pravice za večmilijonski kredit, smo izvedeli zanimive podrobnosti. Sogovornik, dobro poučen o tej tematiki, nam je razkril, da podjetje, povezano s premierjem, nikoli ne bi dobilo tako privilegiranega kredita, če ne bi bilo gradnje v Dubrovniku. Projekt razkrivata tako zemljiška knjiga kot tudi portal Dubrovnikpress, na katerem je bila 4. julija objavljena novica o Milanovićevem bratu, ki da sredi sezone gradi vilo z bazenom in komercialna stanovanja na eni najprivlačnejših lokacij v Dubrovniku, in sicer v Ulici kardinala Stepinca, na zemljišču s pogledom na uvalo Lapad, ki ga je kupil dve leti prej. Projekta naj bi se lotil z Maksimiljanovićem, partnerjem Sanje Duggan. Podjetje Konel, izvajalec del, je v Dubrovniku na slabem glasu, saj je bil lastnik povezan z dvema aferama, domačini pa so med gradnjo bentili zaradi hrupa, ki da bo pregnal goste.
Lastniški podatki dubrovniške občine Gruž kažejo še, da je Modestus vknjižen na nepremičnini, kakor tudi zajetna hipoteka LHB. No, jasna je tudi plomba z dne 30. januarja 2010 zaradi izvršbe, ki pa je bila potem ustavljena. Šlo je za Modestusov dolg dubrovniškemu podjetju Studio Alamat v znesku 16.671 evrov, odločitev trgovskega sodišča v Splitu pa je bila preklicana 20. novembra 2012. Modestus je zdaj vpisan kot lastnik dveh nepremičnin na dubrovniškem območju, eno je kupil od Trgovin Minčeta, drugo od Stanogradenj, v obeh primerih pa sta navedena podatka: kupo-prodajna pogodba z dne 31. januarja 2008 in overitev pri javni notarki v Zagrebu Obreniji Ribarić. Iz tega lahko sklepamo, da Modestus takrat ni bil lastnik zemljišča v Dubrovniku, je pa imel namen to postati. V kreditu LHB zato tudi nastopata Trgovine Minčeta in Stanogradnja skupaj z navedenimi fizičnimi osebami, tudi premierjevimi starši.
Vsekakor pa je jasno, da je kredit absurden, saj je Modestusov dubrovniški nepremičninski projekt zdaj vreden mnogo manj, kakor je bilo prikazano 2007.; finančna poročila za leto 2011 kažejo, da je Modestus leto končal z izgubo približno 66.000 evrov, vrednost zemljišča je bila skoraj 3,3 milijona, kreditne obveznosti pa seveda prekašajo znesek. Poleg dobrega 3,2 milijona evrov podatki kažejo še na posojila in depozite v vrednosti nad 422.500 evrov in obveznosti do dobaviteljev nad 86.500 evrov. Ravno tako je neznanka, kolikšen je lastniški delež družine hrvaškega premierja – če starši ne bi bili solastniki, bi le stežka pridobili status zastavnih dolžnikov, iz vsebine kredita pa je jasno, da sta leta 2007 po 45,005-odstotna deleža v Modestusu imela Maksimiljanović in Šimunac. To je bil vsekakor privilegiran kredit, saj je zagrebški LHB Trade, član skupine NLB, vmes postal 9,9-odstotni lastnik Modestusa.
Torej, ne glede na to, ali so starši hrvaškega premierja solastniki, je članica skupine NLB partnerica v nepremičninskih poslih hrvaškega premierja. Po tem razkritju velja počakati, ali se bo spor glede ratifikacije vstopa Hrvaške v EU hitreje razreševal, ali so Milanovićevi zasebni posli povsem nepomembni za meddržavne odnose.
