Spregovorila je, da bi pomagala drugim. Prvič po dolgih letih, kajti bolečina je bila vse do zdaj neznosna: končno se je je naučila obvladovati, je zaupala Američanka Rexan Jones, žarek upanja pa želi ponuditi drugim v stiski.
Zdaj 23-letnica končno diha svobodno, da je odločna, samozavestna in trezna mati, je glede na njeno preteklost občudovanja vreden dosežek. Rexan je namreč plod incesta: njen dedek je obenem tudi njen oče, saj je vrsto let zlorabljal svojo hčer. Ta je kot najstarejša v družini poleg še sedmih bratov in sester trpela nepredstavljivo zlorabo in očeta rotila, naj se nikar ne loteva drugih sorojencev. Raje je ponudila svoje telo, samo da bi obvarovala mlajše, pripoveduje Rexan. »A ko je izvedela, da ne drži besede, je z menoj pobegnila od doma in očeta končno prijavila. Istočasno sta dom zapustila še dva njena brata in ravno tako stekla na policijo. Sprva ni hotela priznati, da je z lastnim očetom tudi zanosila, to je iz nje pozneje izvlekla šele socialna delavka. Opravili so očetovski test, ki je dedku zapečatil usodo: zaprli so ga za 20 let,« pripoveduje Rexan, katere otroštvo pa odtlej ni bilo nič manj razburkano.
Najstniška leta divja in uporniška
Njena mati, ki ji je oče prizadejal tako telesno kot duševno bolečino, se nikakor ni zmogla postaviti na noge; še več, začela se je drogirati, izkušnje z očetom in mamila pa so ji tako spridili možgane, da je še sama začela zlorabljati lastnega otroka. S številnimi partnerji, ki jih je menjavala kot po tekočem traku, je hčer fotografirala golo, jo posiljevala in silila v oralno zadovoljevanje svojih partnerjev, posnetke pa je potem prodajala prek izprijenih spletnih strani. Ko je bilo Rexan komaj pet let, se je mama obesila. Deklico so potem zaupali v varstvo babici – obsojenčevi ženi, ki je vsa ta leta tiho opazovala moževa okrutna dejanja, a namesto da bi pomagala in ukrepala, je lastno hčer zasovražila, ker jo je pač imela za moževo ljubico! Rexan je bila plod tega prepovedanega razmerja, zato je sovražila tudi njo in jo redno pretepala ter obsojala za vse, kar je šlo v njenem življenju narobe. Bila je pač hudičev otrok, zato mora plačati s trpljenjem, ji je govorila.
Da bodo Rexanina najstniška leta divja in uporniška, je bila povsem logična posledica, a ko je zanosila s sošolcem, se je pri rosnih šestnajstih čudežno sama postavila na noge. »Prenehala sem piti in kaditi travo, odločila sem se, da bo moj otrok odraščal v zdravem in prijaznem okolju. S sinom sva skupaj živela v reji, potem pa naju je posvojila prav tista socialna delavka, ki me je pred toliko leti rešila. Moje življenje je potem steklo po normalnih tirnicah,« se spominja Rexan, ki je maturo opravila z odliko, se poročila z očetom svojega otroka in še enkrat zanosila! »Ampak strahovi iz preteklosti so me še vedno preganjali, mož, ki je marinec, se ni mogel več spopadati z njimi, zato sva se ločila. Ampak ostala sva v odličnih odnosih, njegova nova žena pa je zdaj moja najboljša prijateljica. Tudi sinova jo obožujeta,« pripoveduje Rexan, ki je po kratkem bivanju v psihiatrični ustanovi, kamor so jo pred leti zaprli zaradi živčnega zloma, sklenila pisati in govoriti o bolečih izkušnjah. »Ko spomine zlijem na papir, je veliko lažje. Potem jih še velikokrat prebiram, sebi ali pa kateremu prijatelju, kar mi zelo pomaga. Preživela sem veliko hudega, kar me navsezadnje opogumlja, da odločno korakam naprej. Sinova sta vir moje sreče, tega se oklepam. Pomaga mi tudi terapevtski pes, ki zmore pomiriti moje noge, ko hočejo besno brcati v prazno, vedno ve, katera tolažba mi ustreza. Obožujem živali, zato pogosto delam kot prostovoljka v veterinarski ambulanti,« je še zaupala Rexan, ki pa ji je zgodnje otroštvo načelo tudi telesno zdravje: že dvakrat je prebolela raka materničnega vratu, boleha tudi za artritisom.
»Zdravnik pravi, da imam telo 53-letnice, ne pa 23-letnice. A s tem sem se sprijaznila, tega pač ne morem spremeniti. Lahko se trudim le, da se vsak dan nasmejim in si pričaram srečo,« pojasnjuje Rexan, ki zdaj sebi in drugim pomaga s podporno terapevtsko skupino. »Predolgo sem bila jezna, potem pa sem se odločila, da bom to jezo preusmerila v novo življenje. Sinovoma sem povedala, da sem že od prvega dne sirota, tistega pošastnega poglavja z začetka svojega življenja ne bom delila z njima. O tem pa se lahko pogovarjam z drugimi, predvsem s tistimi, ki so tako kot jaz žal spoznali, kako okrutna je lahko človeška nrav.«
