ŽELIJO JIH POSODOBITI

Nizozemske cokle izginjajo

Objavljeno 10. april 2017 14.46 | Posodobljeno 10. april 2017 14.48 | Piše: S. I.

V deželi tulipanov in mlinov na veter dela le še kakih 30 tradicionalnih coklarjev. Tretjino vseh cokel kupijo turisti. Coklarka Nicole van Aarle poskuša staromodni obutvi vdihniti malo sodobnosti.

AARLE-RIXTEL Še pred par desetletji jih je bilo na tisoče, zdaj pa je na Nizozemskem le še kakih 30 izdelovalcev tradicionalnih lesenih cokel. Borijo se za to, da umirajoča obrt ne bi popolnoma izginila. Med njimi je Nicole van Aarle, ki v južnem mestecu Aarle-Rixtel še vedno ročno izdeluje cokle iz enega kosa vrbovega lesa. »Delam, ko utegnem. Ko odpeljem otroke v šolo, zvečer, konec tedna. A samo od coklarjenja ne morem preživeti,« pravi nekdanja vojakinja, ki zdaj kot predstavnica pete generacije nadaljuje družinsko tradicijo coklarjenja. Pri 40 letih je ena najmlajših coklark na Nizozemskem in prihodnost obrti, v kateri večina mojstrov že odhaja v pokoj.

Izumirajoča obrt

»Razmere močno vzbujajo skrb,« pravi Pieter van Rooij iz Nizozemskega centra za kulturno dediščino. »Ohranitev te obrti je ključnega pomena, sicer bo znanje, kako izdelati holandske cokle, preprosto izginilo.« Čeprav jih že stoletja izdelujejo tudi v drugih evropskih državah, so nizozemski nacionalni simbol, tako kot tulipani in mlini na veter. »Cokle so tople, suhe in ne predrage,« poudarja Jack van der Voort, predsednik nizozemskega združenja coklarjev. »In samo obliko cokle lahko prilagodiš svojemu delu in terenu, na katerem delaš. Žal pa je tradicija že skoraj izumrla,« dodaja. Po njegovih besedah je v Evropi le še kakih 40 mojstrov in mojstric, ki še ročno izdelujejo tradicionalne lesene cokle, pri čemer jih okoli 30 živi na Nizozemskem. »Podobno kot z belgijskim ocvrtim krompirčkom in nemškimi klobasami si moramo tudi mi prizadevati za ohranitev cokel.«

Do druge svetovne vojne jih je še nosila večina Nizozemcev, nato pa jih je začela izpodrivati udobnejša in manj nerodna obutev iz usnja, platna in umetnih materialov, cokle pa so postale znamenje podeželske preteklosti. Van der Voort in van Aarlejeva zato organizirata tržnice, festivale in celo državno prvenstvo v izdelovanju cokel. »Zanimanje obstaja. Ljudje so se spet začeli zanimati za tradicijo,« pravi van der Voort. Pojavljajo pa se tudi novi načini uporabe, dodaja Nicole van Aarle: »Mladi jih nosijo na glasbene festivale, saj te ščitijo pred blatom, preprosto jih je sezuti, ko greš v šotor, pa še nihče ti ne more stopiti na prste.«

Nacionalni simbol

Za Nicole van Aarle in njenega očeta Harrieja so cokle sestavni del nizozemske identitete. »Nosila sem jih od svojih prvih korakov do petnajstega leta. Odraščala sem z očetom, ki jih je izdeloval, in tega sem se hotela naučiti še jaz,« pravi Nicole. Oče je najprej ni hotel učiti obrti, ki nima prihodnosti, nato pa je le popustil. Zdaj vsak dan prihaja v njeno delavnico, kjer Nicole poskuša obutvi, ki je za večino Nizozemcev staromodna, vdihniti kaj sodobnega. »Poskušam biti ustvarjalna, dodajam jim petke, rezbarije, jih oblikujem za posebne priložnosti,« pravi Nicole. Tretjino od 300.000 parov, ki jih na leto (ročno ali industrijsko) izdelajo na Nizozemskem, jih kupijo turisti. Nicole upa, da bosta njena sinova nadaljevala družinski posel. 

Deli s prijatelji