Neznani leteči predmeti (NLP) in njihovi potniki, ki naj bi obiskali zemljo, nas še vedno vznemirjajo. Eden najbolj znanih NLP se je v prvem tednu julija 1947 zrušil severovzhodno od mesta Roswell v Novi Mehiki. Kmet W. W. Mack Brazel zatrjuje, da je našel razpršen kovinski drobir, ki je ostal po padcu. Ko je bolj natančno pogledal, je videl plitev jarek, dolg več deset metrov.
Ker so le nekaj dni prej časopisi v ZDA poročali o številnih videnjih ali opazovanjih NLP, se je Brazel zapeljal v Roswell in o tem dogodku poročal okrožnemu šerifu Georgeu Wilcoxu. Ta je informacijo posredoval majorju Jesseju Marcelu, obveščevalnemu oficirju 509. bombne skupine, ki je bila nameščena pri vojaškem letališču pri Roswellu.
Raziskovalca Don Schmitt in Kevin Randle v knjigi, ki zajema zgodovino padcev NLP, navajata, da je vojaški radar kar štiri dni sledil neznanemu letečemu predmetu. Na noč 4. julija 1947 je nakazal, da se je predmet spustil od 48 do 64 kilometrov severovzhodno od Roswella.
Mesto Roswell prireja festivale, na katerem je tudi tekmovanje za najboljše maske
Mesto Roswell prireja festivale, na katerem je tudi tekmovanje za najboljše maske
Marcel in stotnik Sheridan Cavitt, agent protiobveščevalne agencije, ki sta preiskovala Brazelovo poročilo, sta prišla do njegovega domovanja in si ogledala ostanke. Med drobirjem so bili manjši delci, ki jih je Marcel poskušal zažgati z vžigalnikom. Opisal je male breztežnostne strukture, ki se niso niti lomile niti ukrivljale. Nekaj struktur je imelo nerazumljive znake v dveh barvah. Nekaj drobirja je bilo tankega kot kositrna folija in je bil neuničljiv.
Čudni klici iz mrtvašnice
Medtem je Glenn Dennis, mladi uslužbenec pogrebnega zavoda Ballard, dobil nekaj čudnih telefonskih klicev iz mrtvašnice vojnega letalstva ameriške vojske (RAAF). Bazni oficir je poskušal dobiti nekaj malih hermetično zaprtih krst, ravno tako je želel vedeti, kako ohraniti telesa, da bi se izognili kontaminaciji tkiva. Naslednji dan se je Dennis srečal z medicinsko sestro iz bazne bolnišnice. Povedala mu je o truplih, ki so jih odkrili v razbitinah, in jih narisala.
V nekaj dneh je bila premeščena v Anglijo in o njej se ni nič več izvedelo. Štab zračne baze je najprej obvestil javnost, da so našli leteči krožnik, vojska pa je sporočila, da ne gre za vesoljsko ladjo, ampak ostanke meteorološkega balona. Čistilne skupine so z vso ihto čistile material, ki je ostal po padcu skrivnostnega predmeta. Vse, ki so se preveč približali območju, so napodili stran, razbitine pa so pripeljali v bazo.
Videl skrivnostna telesa
Po drugi svetovni vojni so številni nemški raketni strokovnjaki v okviru programa Sponka prišli v ZDA. Med vojno in v času diktature Adolfa Hitlerja so se posvečali programu razvoja raket. Vodja je bil dr. Wernher von Braun, znan kot ena vodilnih avtoritet na področju potovanja v vesolje. Prav on je omogočil, da so ameriški astronavti v sklopu programa Apollo leta 1969 pristali na Luni. Od leta 1937 do 1945 je bil tehnični direktor raketnega raziskovalnega centra Peenemunde, kjer so razvijali raketo V-2. V ZDA je delal na vodenih izstrelkih in je bil direktor Marshallovega vesoljskega centra. Leta 1970 je postal pomočnik direktorja Nase. V knjigi Roberta Trundla Je ET tukaj? avtor razpravlja o ABMA ali armadni agenciji za balistične izstrelke kot tudi o njenih odnosih s številnimi nemškimi znanstveniki. Najbolj znamenit je bil Wernher von Braun.
V medicinskem šotoru tudi trupla
Del te skupine je bil tudi Clark McClelland. Neke noči sta se McClelland in von Braun srečala v enem od floridskih hotelov. Von Braun mu je povedal, kako so ga s sodelavci odpeljali do kraja zrušitve. To se je zgodilo potem, ko je večina vojaškega osebja že odšla. Omenil je, da plovilo ni bilo videti kovinsko, temveč bolj biološko, podobno koži.
V medicinskem šotoru so bila tudi trupla. Bitja so bila majhna, zelo krhka in plazilskega videza. Von Braun je njihovo kožo primerjal s kožo klopotač. Znanstvenika je zelo zanimala narava drobirja. Bil je zelo tanek, barve aluminija, podoben ovitku žvečilnega gumija. McClelland o tem pogovoru ni nikomur povedal vse do 15. junija 1977, ko je von Braun umrl.
